Bert Pribac – odlikovan od predsednika države, ne pa od župana

Iz pisma mladega pesnika, ki je pobegnil iz domovine (Slovenije) , a ohranil stike z ljudmi v matici, izveš, da mu prijatelji vse odpustijo. Tudi to, da je pobegnil, ne morejo mu pa odpustiti, ko piše, da je našel Boga.

Jutri, 16. januarja, bi svoj 88. rojstni dan praznoval Bert Pribac, ki je lani poleti odšel v večnost. Istrski pesnik in publicist Bert Pribac, ki je odšel v večnost včeraj, je bil izseljenec, a hkrati priča prelomnim dogodkom leta 1988. Po aretaciji četverice je prav on predlagal, da bi organizirali pisateljske demonstracije. Spominja se tudi priznanja s strani JLA, da so četverico hoteli zapreti Slovenci, ne pa jugoslovanski generali.

Pribac je bil izbran za Kocjančičevo nagrado, ki pa je mu niso nikoli podelili. Gre za nekoč prestižno, danes pa razvpito primorsko medobčinsko nagrado, ki je bila na pobudo pisatelja Marjana Tomšiča ustanovljena in poimenovana po Alojzu Kocjančiču.

Bert Pribac (2013) na svojem domu. Foto (c): Tino Mamić

Pribac je bil človek, ki mu ne moreš nadeti politične ali ideološke uzde. Zato je postal persona non grata. Pred Udbo je zbežal v Trst, kjer so ga poskusili ugrabiti. Po neuspelem poskusu ugrabitve je zbežal v Nemčijo, kjer je Udba ponovila svojo vajo, vendar tudi tokrat neuspešno. Zato je emigriral v Avstralijo, kjer je s trdim delom naredil zavidljivo kariero na področju bibliotekarstva. Mag. Pribac, avtor štirih izdanih pesniških zbirk in več drugih knjig ter priznani prevajalec Kosovela v angleščino, se je po upokojitvi vrnil v rodni kraj, Srgaše pri Šmarjah, kjer se je še naprej oglašal v javnosti, tudi glede južne meje. Na to temo je izdal tudi dve knjigi, eno v angleščini, z dokumentarnih gradivom. Meje pa se je spominjal v živo, saj je spremljal svojo mamo šavrinka, ko je v okolici Buzeta in Buj kupovala jajca in jih peš nosila naprodaj v Trst.

V Simčičevi knjigi

Pisatelj Zorko Simčič je nedavno omenil, da Pribca opisuje tudi v svoji knjigi Črni tekač (2006). Na strani 281 namreč najdemo besedilo:

Iz pisma mladega pesnika, ki je pobegnil iz domovine (Slovenije) , a ohranil stike z ljudmi v matici, izveš, da mu prijatelji vse odpustijo. Tudi to, da je pobegnil, ne morejo mu pa odpustiti, ko piše, da je našel Boga.

Simčič je dodal še nadvse zanimivo opombo pod črto:

Hubert Pribac v avstralskem Slovenskem vestniku: ‘Dobil sem pismo od kolega z univerze, zdaj advokata na zaupnem mestu: ‘Še vse bi ti odpustili, toda da si našel Boga, tega ti ne moremo.’ ” Glej Glas Slovenske kulturne akcije, Buenos Aires, 1963, X. št. 5.

99-letni SImčič je ob tem še dodal pomenljiv komentar: “V kakšnih časih  smo smo živeli … in še vedno živimo, kaj!”

Štirikrat predlagan

Pribac je bil štirikrat predlagan za Kocjančičevo nagrado. Tretjič se je zataknilo v Kopru, kjer je oblast jasno dala vedeti komisiji, ki je izbrala Pribca, da to ne bo šlo skozi občinski svet. Članom komisije so dali vedeti, da Pribac ne bo dobil nagrade, ker je član regionalne politične stranke Oljka. Le-ta je predstavljala opozicijo takratnemu županu Borisu Popoviću. Pribac je sicer povedal, da se je vključil v regionalno stranko, ker zastopa Istrane s podeželja, velikokrat v senci obalnih mest. Komisija se je zato odločila, da nagradi Sašo Pavček – čeprav gre za Ljubljančanko, ki jo z Istro povezujeta samo dve uspešni in nagrajeni dramski deli v istrskem narečju.

Četrtič je bil predlagan leta 2012. Strokovna žirija je predlagala, da nagrado dobita skupaj Pribac in Milan Gregorič. Najprej so se izolski svetniki zagnali v Gregoriča, ker je nastopil na konvenciji predsedniškega kandidata Milana Zvera. Potem so se strinjali, da bi nagrado dobil Pribac, ne pa Gregorič. Argumentacija pa je bila na moč nenavadna, saj so bili vsi soglasni, da se mora občinskim svetom odvzeti pravica odločanja o nagradi. Najprej so zavrnili predlog komisije, potem pa predlagali, da bi po novem o nagrajencih odločala komisija sama. Podobno kot že enkrat prej, so izolski občinski svetniki z neodločanjem odločili, da nagrade Pribac in Gregorič ne bosta dobila.

Bert Pribac si zaradi štirih zavrnitev ni delal dela težav. Rekel je, da mu politiki z nepodelitvijo nagrade ne bodo prišli do živega. Kocjančiča je osebno poznal in je zato podprl idejo, da se glavno istrsko nagrado poimenuje ravno po njem: »Prav je, da ima tudi Istra svojega vzornika, svojo ikono.«

Nagrada s strani države

Zanimivo pa je, da sta Gregorič in Pribac, ki jih rodna Istra ponovno ni uspela nagraditi, ravno v tem času dobila priznanji od zunaj. Predsednik Republike je lani Pribca odlikoval z redom za zasluge za »prizadevno uveljavljanje slovenske istrske kulture in prispevek k premoščanju slovenske politične razdvojenosti«. Gregorič pa je dobil prvo Peterlinovo nagrado »za dolgoletno delo na področju osveščanja slovenske javnosti o problemih zahodne meje, za iskanje dialoga in zbliževanja s sosednjimi narodi in krepitvi odnosov med manjšino, zdomstvom in matičnim narodom«.Istrska pisca in kulturnika so tako prej opazili in nagradili v Trstu in Ljubljani, kot pa doma.

Priča zgodovine

Čeprav je Pribac dolga leta živel v Avstraliji, je bil zelo povezan s Slovenijo. Celo s ključnimi zgodovinskimi dogodki. Tako je, denimo, bil v Sloveniji junija 1988 in na pisateljskem pikniku dal Tonetu Kuntnerju pobudo, da bi pred zaporom na Roški organizirali pisateljske demonstracije v podporo četverici JBTZ. Spominja pa se tudi, kako sta Ciril Zlobec in Miloš Mikeln povedala, da jima je general JLA Višnjić povedal, da so četverico zaprli zaradi prijave in prve aretacije s strani slovenske policije. To je razlog, da četverice ne morejo izpustiti, je zatrdil Višnjić.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več