Tri četrt stoletja od mučeniške smrti velikega domoljuba
Primorska duhovščina je v obdobju fašizma odigrala izrazito pozitivno vlogo, ko se je zavzela za narodne pravice Slovencev (in Hrvatov) v Julijski krajini. Italijanski fašistični šovinizem je slovanskemu prebivalstvu prizadejal veliko gorja. Iz javnega življenja je moralo izginiti vse, kar se ni podredilo »tisočletni večvredni romanski kulturi«. Preganjane in ukinjene so bile vse zakonite civilnopravne ustanove Slovencev in Hrvatov v okviru italijanske države. Prav cerkve so postale še zadnje zatočišče za preganjano manjšino in duhovniki pogosto edini razumniki, zlasti na vasi, ki so vztrajali z ljudstvom.
Primorska duhovščina je po končani drugi svetovni vojni delila usodo svojih sobratov v preostali Sloveniji. Med novimi oblastniki je prevladalo mnenje, da je Cerkev glavna opozicija vladajoči partiji, ker naj bi želela prevzeti glavne pozicije in vpliv med ljudstvom.
Omenjena revolucionarna praksa se pokaže tudi pri krutem umoru Filipa Terčelja (1892–1946), iz kmečke družine v Grivčah pri Šturjah, danes del Ajdovščine. Naselje je tedaj spadalo pod deželo Kranjsko in s tem v ljubljansko škofijo. Po končani osnovni šoli v rojstnem kraju je Terčelj obiskoval škofijsko klasično gimnazijo in bogoslovje v Ljubljani. Posvečen je bil 8. januarja 1917 v Ljubljani in najprej je deloval kot kaplan v Škofji Loki. Po nasvetu svojih predstojnikov, predvsem škofa Antona B. Jegliča, je jeseni 1921 nadaljeval študij teologije na Socialno-pedagoški fakulteti v Kölnu. V tem času je Terčelj skrbel tudi za slovenske izseljence, posebno za rudarje na Vestfalskem.
Narodni buditelj, borec proti fašizmu
Po vrnitvi na Primorsko jeseni 1922, tedaj že v okviru italijanske države, je Terčelj začel z neutrudnim narodnobuditeljskim delom, zlasti med mladino. Znan je bil kot sposoben organizator, izvrsten pridigar in prosvetni delavec. Veliko je delal na področju cerkvenega petja, vodil duhovne vaje in tridnevnice.
Zdi se, da je tudi Terčelj pripadal skupini goriških krščanskih socialcev, ki se je povezovala z bolj liberalno usmerjeno narodno-obrambno organizacijo TIGR, čeprav so krščanski socialci nasprotovali tigrovskim metodam delovanja. Tako so mladi goriški krščanski socialci, tudi na Terčeljevo pobudo, odklanjali zbiranje zaupnih vojaških podatkov, hkrati pa so opravljali politično obveščevalno delo in pomagali odkrivati italijanske zaupnike med primorskimi emigranti.
Zaprli so ga italijanski fašisti
Terčeljevo kulturno in prosvetno delovanje je bilo trn v peti fašističnim prenapetežem, ki so ga konec leta 1931 zaprli. Obtožili so ga, da se je družil s posamezniki, ki so v Brdih, ob prvi obletnici ustrelitve bazoviških žrtev, izobesili nekaj slovenskih zastav. Med mučnimi zaslišanji v goriških in koprskih zaporih so mu očitali iredentistično delovanje v korist Jugoslavije. V začetku leta 1932 so ga konfinirali v Campobasso v pokrajini Molise. Zanj so posredovale ugledne osebnosti, zato je bil novembra 1932 Filip Terčelj pomiloščen.
Zaradi neke pridige mu je grozila ponovna aretacija in konfinacija, zato so mu prijatelji poslali zaupnika na očetov dom v Ajdovščino, ki mu je svetoval, naj se hitro umakne v Kraljevino Jugoslavijo. Iz dokumenta italijanske kvesture z dne 4. maja 1934 je razvidno, da je 26. aprila 1934 Filip Terčelj prestopil tedanjo italijansko–jugoslovansko mejo blizu Godoviča in se odpravil v Ljubljano. Sprejel je službo kateheta in profesorja nemščine na II. državni (poljanski) gimnaziji, stanoval pa je v ljubljanski umobolnici na Poljanskem nasipu, kjer je bil hišni duhovnik.
Zaprli so ga slovenski komunisti
Po koncu druge svetovne vojne so tudi Terčelja nove jugoslovanske oblasti zaprle, obtoževali naj bi ga sodelovanja z okupatorjem. Ker so se obtožbe izkazale za neutemeljene, so ga po treh mesecih izpustili. Počutil se je izdanega, po vsem kar je dobrega naredil in trpel za preganjane primorske Slovence. Ko so ga izpustili iz zapora, se je želel vrniti na Goriško, toda oblast mu tega ni dovolila. Zaman se je obračal tudi na starega prijatelja in pisatelja Franceta Bevka, ki je tedaj opravljal pomembne funkcije pri novih oblasteh na Primorskem. Terčelj je ostal brez stanovanja in sredstev za preživljanje. Zato so ga nekateri duhovniki prosili, da jim je hodil pomagat na različne župnije.
Mučenje in umor leto po koncu vojne
Župnik Franc Krašna iz Sorice, ki je upravljal tudi Davčo, ga je tako prosil za pomoč ob božiču 1945. Po praznikih, 7. januarja 1946, sta se skupaj odpravila v dolino proti Železnikom da bi z avtobusom nadaljevala pot v Ljubljano. Na poti sta ju aretirala neznana moška, domačina in zaupnika komunističnega režima, in ju odgnala v nasprotno smer proti Podbrdu. Blizu Davče sta ju izročila enoti KNOJ-a, ki je stražila nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Knojevci so Terčelja in Krašno ustrelili v Štulčevi grapi in ju zakopali v gozdu. O njunem tragičnem koncu priča zapis na marmornati plošči pod zvonikom župnijske cerkve v Davči, kjer je poleg osnovnih podatkov tudi pripis: »Oba zahrbtno umorjena.«
Tedanji politični vrh v Ljubljani se je nedvomno bal Terčeljevega ugleda na Primorskem, ki si ga je pridobil s svojim narodno-kulturnim delovanjem pod fašizmom ter njegovo namero, da se tja kmalu vrne.
Dragocena monografija
O njem je Ivan Albreht pred par leti napisal monografijo »Filip Terčelj : Duhovnik v primežu dveh svetovnih vojn in treh zločinskih režimov.« Splača se jo vzeti v roke!
