Izbira Nove Gorice in Gorice za evropsko prestolnico kulture leta 2025 je brez dvoma pomembna priložnost ne samo za obe mesti, ampak za vse področje, ki ga povezuje reka Soča.
Novica, ki smo jo prejeli v petek, 18. decembra 2020, ni naključna. Gre za dosežek vseh tistih preroških žena in mož, ki so bili v minulih sedemdesetih letih preroki dialoga, tudi v časih, ko so na dialog sumničavo in z nezaupanjem gledali ne samo obe osrednji vladi, ampak tudi na krajevni ravni. Preroška sta bila skupno delo in skupni napor, da bi prišli do skupnega spomina, ki ne bi bil vzrok novih delitev, ampak bi bil sposoben razbrati zgodovinska dejstva ob koncu druge svetovne vojne na tem koščku Evrope in bi bil spodbuda za snovanje drugačnega in na spravi ter miru slonečega jutrišnjega dne.
Še nikdar doslej se nismo zavedeli, tako kot smo se v sedanjem času karantene zaradi pandemije s koronavirusom in prepovedi prehajanja meje prebivalcev iz Slovenije in Italije, kaj je pravzaprav pomenila odprava meje. Tiste meje, ki je bila vsiljena za skoraj pol stoletja zaradi norosti ljudi, ki so stregli ideologijam, in to ozemlju, ki je tisočletja imelo vir bogastva prav v srečevanju in soočanju različnih kultur in jezikov.
Izbira Nove Gorice in Gorice za evropsko prestolnico kulture nas zavezuje, da se ne oziramo samo v preteklost: to bi bila nepotrebna in jalova nostalgija, ki bi nagradila samo tiste, ki so poklicani, da upravljajo javne zadeve, a si to predstavljajo samo z rekordnim nabiranjem “všečkov” na svoj račun na socialnem omrežju. Prav dejstvo, kako se je po lastni krivdi zapravila priložnost ovrednotenja našega področja ob stoletnici prve svetovne vojne, mora biti opomin, da se podobne neuspešne zgodbe ne ponovijo.
Mesti ob Soči vesta, da imata edinstveno priložnost za skupno izgradnjo prihodnosti, katere blagodejnosti naj bodo deležni v prvi vrsti mladi rodovi, in predvsem take prihodnosti, ki bo pomagala premostiti krizo, tako družbeno kot gospodarsko, ki je lastna obema mestoma od odprave meje v začetku tega tisočletja.
Goriška in primorska Cerkev sta pripravljeni, da svoje prispevata na tej zahtevni poti. Kot sta poudarila škofa Jurij Bizjak in Carlo Roberto Maria Redaelli v skupni izjavi minuli petek, je kultura našega ozemlja “zaznamovana v temeljih z zgodovino Cerkve Ogleja, ker sta obe naši krajevni Cerkvi hčerki oglejske Cerkve v veri”. Govorimo o oglejski Cerkvi, ki je temeljnega pomena za večji del Srednje Evrope in za širše evropsko ozemlje.
Leto 2025 pomeni izziv, ki ne sme biti izgubljen: potrebno bo seveda veliko domišljije, a predvsem trdega dela.
A vse to se bo gotovo izplačalo.
Mauro Ungaro, odgovorni urednik tednika Voce Isontina
Jurij Paljk, odgovorni urednik tednika Novi glas
Komentar je iz tednika Novi Glas
