Advent se neizbežno izteka, še štirje dnevi in tukaj je Božič. Malo se prerekamo kot vsako leto ali imamo božično devetdnevnico ali osemdnevnico. Pa to ni pomembno. Pomebno je to, ali bomo v tem še kratkem času zmogli reči tudi mi svoj »Zgodi se« kot Marija in pripravili pravo bivališče svojemu Gospodu v svojem srcu, ali pa bomo imeli pred očmi najprej tisto, kar je nepomembno. Tudi kralj David je streljal mimo, a imel je preroka Natana, ki mu je dešifriral božjo voljo. V svetem pismu gotovo prednjačijo moške figure pred ženskimi, zato pa nas posebej presenečajo in očarajo v evangelijih ženske figure. Tako gotovo ni naključje, da Jezus svoje vstajenje naznani ženi Mariji iz Magdale.
Prva Cerkev je bila nekako previdna pri dešifriranju in ponotranjenju pomebnih osebnosti in je dojela vitalno prisotnost te fascinantne in skrivnostne ženske. Zdi pa se, da je Marijin lik nekako izgnan iz našega vsakdana, nato prebarvan s poetičnimi in idealizirajočimi konotacijami, ali pa nasprotno kot izkušnja vernika, potisnjena v vprašljiva prikazovanja in jokave podobe, ki nimajo nič skušnega z veseljem krščanskega sporočila, da nas ženska “ komunicira” s svojim življenjem. Berila te nedelje »vračajo« v nekem smislu nekaj reda v tej sistematični deformaciji podobe Matere Gospodove in nas opozorijio, da se vprašamo, kaj lahko Marija še pove sodobnemu paru in družini danes. Verjetno radi razmišljamo o Mariji kot o živi hiši Boga med nami, ali je da je Marija Mati človeštva. In strog klic, ki ga Bog v 2. Samuelovi knjigi naslavlja na kralja Davida, ni brez pomena.
Navajeni smo na nekakšnega trajnega, oddaljenjega, nepremičnega boga, ki ga imamo »spravljenega« v bogati cedrovi hiši. Ampak Bog Izraelce vodi skozi puščave in prebiva med njimi v šotoru, ki je danes tukaj, jutri tam. Bog potuje po neravnih poteh zgodovine, zato ga ni treba iskati v šotoru, ne v “cerkvah”, marveč iskati ga je treba v trpečem človeštvu, v nezaželenih nosečnostih žensk, v bolnišnicah, kjer ljudje umirajo zaradi epidemije. Iščite Boga v ljudeh, ki tavajo po tem svetu, ker ne vidjo pred seboj nobenega smisla več. »Glej, dekla sem Gospodova… Bog želi, da bi bili negovi »služabniki« in tako tudi drug drugemu, ne sužnji. Suženj je “deformiran ekonomski služabnik” in Bog ni naš gospodar. Velika razlika med služenjem in suženjstvom. Služenje je znamenje dostojanstva in ne podrejanje.
Zato Marija zapoje hvalnico Gospodu in Elizabeta bo rekla, da je blagoslovljena med ženami. Zato pojte, kot bi rekel sv. Janez od Križa, tako kot poje vsak pravi ljubimec. Marija živi v nekakšnem stanju zaljubljenosti. Njena pesem prihaja od znotraj, od samega bistva in njene biti. Strogo rečeno prevod iz grščine »tapeinosis«, ali po naše ponižnost, a tu ne gre za za odnos osebe pred sebičnim gospodarjem, ki bi držal človeka kot sužnja, ampak je stanje v zavestnem odnosu majhnosti pred neskončno svetim Bogom. Po Mariji prihaja do nas nek nov pogled na Boga, ki iz nas v tej naši »zaljubljenosti« do vsega kar nam stori Bog, lahko naredi velike reči. Res prav svežina naše vere. Marija zares ljubi, zato zanjo sv. Jožef ni v nekakšnem ozadju, ki ga skrbi »kaj bo za večerjo« – kot poje naša lepa božična pesem, kakor preprosto in lepo. Bog ni v ozadju.
Ta njena pesem je nekaj večnega in vsak dan, bi jo morali prepevati. To je pravi dialog z Bogom. Omenimo lahko tudi drugo žensko, to je Mirjam, Mojzesova sestra, iz katere se sliši pesem osvoboditve in veselja, ali kot beremo iz 2 Mojzesove knjige 15,20-21, Ko je Marija, prerokinja, Aronova sestra, vzela v roke timpanon in skupaj z ženskami, ki so pozvanjale z bobniči in plesale v zahvalo, prepevala, saj je Gospod čudovito zmagal, ko je »vrgel konja in jezdece v morje«.
Nadalje ženske zapojejo himno »go’el«, najbližji sorodnici, tisti, ki je dolžna braniti pravice najšibkejših, a niso šibki, ker imajo mogočnega rešitelja, tistega, ki je odrešenik ponižnih, takih, ki nič ne štetejo v družbi, deportirani, zaprti po krivici, zaničevani s strani elite in nepravične oblasti. Zato »Pojte Gospodu novo pesem” (prim Ps 97,1). Iz generacije v generacijo. In res preroške vizije se bodo kmalu izpolnile. Res primerno času v katerem živimo, kjer preveva v ospredju duh pozitivizma in političnih mahinacij, ki je nesposoben vizije. To kar pravi prerok Mihej, se je v zgodovini uresničilo. »Ti pa, Betlehem Efráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tisočnijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu, njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni.” (Mih 5,1) in se ponovi pri Mateju: “In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.« (Mt 2,6).
Zanimivo. V svetem pismu je vse majhno. Nazaret je majhen, to Marijino mesto, pa Betlehem, kjer se rodi Jezus, Mesija, ki ga napovedujejo veliki preroki se rodi kot otrok nebogljen. Pastirji so tisti “mali” in nepomembni a pravi nosilci upanja. In tudi sama Marija je prepoznana v malem v kraju Ain Karim pri sorodnici Elizabeti.
Res je, vsak par in družina se lahko prepozna v tej majhnosti. Lahko prepoznajo trajno krhkost svojega odnosa, ne da bi ga banalizirali in uničili, ampak ga lahko vsakodnevno obnavljajo.
Zavajajoče je reči, da je Marija rekla dokončni “DA”. V resnici je vsakodnevno izgovarjala svoj “da”, saj je nenehno poslušno spremljala božje delovanje v človeški zgodovini in s svojim življenjem.
Za današnje pare je zvestoba “za vedno, do smrti” neprekinjeno sestavljana iz zvestih razpoloženj. Zato Marijine ponižnosti ne smemo zamenjevati z nekakšnim resigniranim odnosom. Njena drža je bila pokočna, hrbet zravnan. Znala je prepoznati in sprejeti nezaslišano. Med njo in Gospodovo besedo ni ovire. Znala je ponotranjiti Gospodove besede, čeravno ne brez vprašanj. “Kako se bo to zgodilo….” Sprejeti Božji osvobajajoči načrt z vsemi tveganji pomeni: “Tukaj sem, jaz Gospoda dekla, naj se mi zgodi… ”Ponižnost in razpoložljivost nam omogočata, da dojameo “velike reči”, ki jih Bog pripravlja. Koliko naših zakoncev “oznanja” to držo, da je življenje naših krščanskih družin “nalezljivo”? Ali razkrivajo neskončno božjo nežnost v okolju, ki ni naklonjeno Cerkvi in vernikom, kjer se komaj čaka, da se udari po pastirjih in se razžene čreda? Ali so naše družine sposobne v teh in takih časih svojim otrokom kot Marija Jezusu, prenašati občutek dostojanstva, sposobnost hoje z dvignjeno glavo in vzravnanim hrbtom?
Ponižnost je marveč znamenje veličine.
