Le ob petkih ob večernih urah
linija se nova oglašuje,
le v najlepšem mestu povezuje
v krogu se in na posebnih turah.
Brez številke je, saj je izredna,
prepoznaš po slikah jo, obrazih,
ki nalepljeni ob smerokazih
koliko je, pričajo, stvar vredna.
Kdo šofer je, javno se prikriva,
anonimen je, na črno dela,
upa, da bo linija imela
malce vsaj zagona in odriva.
Vabi potnike in druge stranke,
slike njihove na šipe lepi,
kar posebne vrste so ukrepi,
in računa na vsaj tri postanke.
Prvi hip pomisliš, da prodaja
burek ali da ga razdeljuje,
a spoznaš, da je z vozim huje
brž po tem, kak vonj samo oddaja.
V krogu vozi, linija je ista,
ves čas v levo smer samo zavija,
z muziko konstantno hojladrija
pelje drzno mimo policista.
Se vozilo prav nevarno maje,
samo vase venomer udarja,
policist se z njim sploh ne ukvarja,
pomenkuje se s kolegom raje.
Ciljna je postaja navedena,
tisti kraj Propad se imenuje,
čudno ni, da linija samuje,
z njo da noče stranka prav nobena.
Le kdo vozil bi se do Propada,
pa še v petek, ko je dan nesrečen,
um spoznal celo bo podpovprečen,
da vozilo je prišlo z odpada.