Je v najlepšem mestu vse mogoče,
ja, na svetu kajpak, saj je jasno,
v tem, kjer smo odpravili brezčasno
vse, kar nam ni všeč, kot se nam hoče.
Smo napredni, prvi smo na svetu,
sekularni v čisto vseh pogledih,
v svetu smo vodilni po teh zgledih,
saj je jasno, da na vsem planetu.
Križa nima več Miklavž na kapi,
kar je prvi znak za sekularno,
ga izgubil je zelo preudarno,
z eno le potezo, v eni sapi.
Druga bo poteza mu odvzela
palico iz rok kot znak škofovski,
jo nadomestil kak rog bo lovski,
suknja se mu bo pa sama snela.
In potem sledila bo še brada,
ta se s škarjami na mah ostriže,
da Miklavž tako ljudem bo bliže,
ljudska da nastopi zopet vlada.
Z njo na vrsto pridejo darila,
ne, ne bo jih več, ukrep bo skrajni
ne začasen, ta ukrep sta trajni
z Dedkom Mrazom družno določila.
Kaj Miklavž osmukan bi postopal
po najlepšem mestu in beračil,
spet bo Dedek Mraz se vanj oblačil,
v plašču škofa kakor prej nastopal.
Vrnejo so tisti časi zlati,
križev ko ne bo, le petokrake,
spet dobimo vse nazaj junake,
da bi mogli večno v njih ostati!
V tem edinstveno bo naše mesto,
sekularno, v svetu bo vodilno,
Dedek Mraz v njem tekal infantilno
čez maršala Jožefova bo cesto.
Čudovito, vendar šlo po zlu je,
je budilka namreč zazvonila,
Jankca našega iz sanj zbudila,
ki v njih iluzije fant pestuje.
