Škof Santin je Ukmarja še pred izpustitvijo z dvoumno izjavo postavil v čudno luč in zahteval, da pazinske izjave prekliče. Škofijski tednik Vita nuova pa je Ceka in Ukmarja moralno diskvalificiral.
Santin obtoži Ukmarja, da laže
Vrnitev v Trst je za Ukmarja bila zelo boleča. Oktobra 1947 ga je domov pripeljal rešilec tržaškega rdečega križa. Na škofiji za vrnitev niso pokazali nobenega zanimanja. Že dan kasneje pa so po škofovem ukazu pri mašah morali brati njegovo pismo, v katerem vse obtožbe s procesa obsodi kot laži. Glede vsebine se škof ni posvetoval ne z Ukmarjem ne s katerimkoli slovenskim duhovnikom.
Dan po vrnitvi je tržaški dnevnik objavil izjavo škfije, da so Ukmarjeve izjave s procesa, o katerih so pisali časopisi, neresnične ali sad zmedenih možganov.
Ukmar se ni hotel javno opravičiti, ker ga je škof žaljivo obsodil, še preden ga je zaslišal. Zato je samo v tiskovnem sporčilu demantiral poročanje časnikov in priznal avtentičnost le lastnoročno podpisanemu zapisniku.
Santin Ukmarja razreši z vseh funkcij
Santin ga je zato razrešil z vseh zadolžitev na škofiji. Ostal je le še sodnik na deželnem cerkvenem sodišču v Benetkah. Sedemdesetletni Ukmar se je na prižnico vrnil dober mesec dni kasneje.
Ukmar o tem ni hotel govoriti. Razlogi, ki jih je navedel in poslal v Vatikan so: duhovnik ne sme komentirati stvari, ki jo je škof javno opredelil za laž; mnenje človeka, ki so ga vsaj posredno označili za lažnivca ali blaznega, velja malo ali nič; raje izgubi ugled, kot da bi prizadel dobro ime svojega škofa. A Vatikan se ni odzval.
