Jakoba Ukmarja, ki je namesto osovraženega škofa birmal v Hrvaški Istri, so komunistični aktivisti skušali umoriti. Oblitega s krvjo so pustili na tleh, misleč, da je mrtev. Te sreče pa ni imel duhovnik Miro Bulešić, katerega smrt je močno odmevala tudi v mednarodni javnosti.
Maja 1947 je Vatikan Jakoba Ukmarja imenoval za apostolskega administratorja delov tržaško-koprske škofije, ki so februarja na pariški mirovni konferenci pripadli Jugoslaviji. Ker je to ozemlje formalno pripadlo Jugoslaviji šele 15. septembra istega leta, je imenovanje ostalo v tajnosti. Predlog za imenovanje sta dala tržaško-koprski škof Antonio Santin in goriški škof Carlo Margotti. Zaradi incidenta v Lanišću pa Ukmar službe nikoli ni nastopil, ampak je bil na to mesto imenovan solkanski župnik Franc Močnik, ki pa so ga še istega leta izgnali iz države.
Škofa Santina naženejo iz Kopra
Škof Antonio Santin se je za koprski praznik sv. Nazarija namenil birmati otroke. A nahujskana množica pred cerkvijo ga je napadla in mu onemogočila gibanje. »Vse sem videla, saj smo morali vsi iti kričati,« mi je pred nekaj tedni povedala starejša Koprčanka, ki pa se je, ko je slišala, da sem novinar, v trenutku zavila v molk. Niti pod obljubo, da posnetka ne bi objavil, ampak ga deponiral pri notarju, ki bi ga lahko objavil sel čez petdeset let ni hotela povedati nič več.
Krvava birma
Birmovanje se je začelo 17. avgusta, že dva dni kasneje pa so se začeli vrstiti neredi in nasilja ob ravnodušnosti sil javnega reda. Vrhunec je bil v Lanišću, ko so skrajneži sklenili ubiti tri duhovnike. Hrvaškemu duhovniku Miru Bulešiću so prerezali vrat, da je izkrvavel, Ukmar pa je obležal v mlaki krvi, zato so nasilneži mislili, da je mrtev. Smrti z obešenjem se je rešil le domači župnik Štefan Cek, ker se je uspel skriti.
Štefan Cek, ki ga je kuharica pred napadalci skrila pod stopnice, je pomembna neposredna priča dogodka. O tem je v hrvaščini (kot vrsta Slovencev je tudi on dolga leta služboval v hrvaški Istri) napisal spomine, ki jih hrani arhiv koprske škofije. V času upravljanja župnije Šmarje pa je v kroniko, ki jo je prepisoval iz izvirnika, zapisal tudi nekaj vrstic o “krvavi birmi“. Ker na ta vir zgodovinarji doslej niso bili pozorni, ga navajamo v celoti. “23. avgusta je monsignor Ukmar birmoval v Buzetu. Med mašo so aktivisti vdrli v cerkev, razgnali vse ljudi in duhovnike pri oltarju obmetavali z jajci in paradižniki. Birmal se ni niti en otrok. Policija je bila obveščena, pa ni posredovala. 24. avgusta je monsignor Ukmar birmoval v Lanišću. Zbralo se je 250 birmancev. Vzdušje viharno. Prejšnji večer se čulo grožnje, da bo krvavo kamenje padalo na Lanišće. Okrog 200 otrok se je birmalo pri zaprtih vratih. Aktivisti so cerkev napadli s kamenjem in streli. Domačini so planili v protinapad. Tekla je kri tu in tam. Po končani birmi so se verniki razšli. Tedaj so aktivisti planili na nenadzorovano župnišče; porazbili vse, kar jim je prišlo pod roko, monsignorja Ukmarja težko ranili, njegovega spremljevalca Mira Bulešića, duhovnika iz Pazina zaklali; iskali vsepovsod tudi župnika, ki so ga nameravali obesiti pred župniščem; ta jim pa na čudežen način ni prišel v roke; zato je pa moral za šest let na prisilno robijo v Staro Gradiško.“
