Verjetno edina fotografija tihotapcev pove več kot 1000 besed – Zgodovinsko društvo rapalska meja

Skoraj tri desetletja italijanske nadvlade med koncem prve in zaključkom druge svetovne vojne so bila za Slovence tragična zgodba – izguba ozemlja, ukinitev gospodarskih in javnih organizacij, nato še jezika, pravic in navsezadnje lastnih imen ter nasilje države in posameznikov so tema, ki v zadnjem stoletju znova in znova ustvarja nove raziskovalce ter pisanja, ki odkriva to temno plat naše zgodovine.

Desetletje je morala zoreti ideja, da si je del te pozornosti zaslužila tudi sama meja ter njen vpliv na življenje prebivalcev in krajev na obeh nekdanjih straneh. V letu 2017 smo s tem namenom v Podbrdu ustanovili Zgodovinsko društvo Rapalska meja. Že med ustanovitelji nas je bilo zbranih z različnih vetrov, z različnimi nameni in pričakovanji – temu primerno smo oblikovali tudi poslanstvo, še bolj pa cilje društva, ki nam zagotavlja povezovanje, izmenjavo znanj ter nastopanje pod enotno streho.

Tomaž Pavšič ob stari meji

Predvsem pa je društvo namenjeno ozaveščanju, izobraževanju in preprečitvi pozabe rapalskega obdobja. Naš častni član, na žalost pokojni Tomaž Pavšič, se je v času pisanja in izdaje svoje knjige Ob stari meji moral večkrat otepati očitkov, da obuja obdobje stare meje, da vabi Italijane nazaj na slovensko ozemlje… Danes lahko gradimo na ledini, ki jo je Tomaž uspešno preoral in zapišemo, da v društvu skrbimo za ohranjanje spomina ter nesnovne in nepremične dediščine nekdanje meje. Večkrat slišimo, da se je mejo in spomin nanjo po drugi svetovni vojni najraje pozabilo, a vendar jo je potrebno raziskovati, predstavljati, negovati. Je del naše zavesti in zgodovine. Še več – delimo si jo z našimi zahodnimi sosedi, kjer resne razprave o pravičnosti priključitve ozemelj ter navsezadnje njihovi agresiji nikoli ni bilo. Na žalost taista ideja razmejitve, ki je na narodnostno mešanem ozemlju ustvarila drugi najstarejši lokalni fašistični odbor (takoj za milanskim), še danes služi kot osnova italijanskemu desničarskemu populizmu, ki spričo časovne oddaljenosti čedalje bolj drzno izkrivlja zgodovinske dogodke. Nadaljevati s kolektivno pozabo oziroma odrinjanjem rapalske meje nekam na stran je najmanj kar si lahko privoščimo.

Rupnikova linija, vrh podzemnega bunkerja. Foto (c): Tino Mamić

Kot rečeno je sedež društva sicer v Podbrdu, njegovi člani pa prihajamo iz krajev na obeh straneh 250 kilometrov dolge, nekdanje mejne črte. Nekateri smo ljubiteljski raziskovalci, drugi turistični vodniki, eni službeno povezani s preučevanjem, tretji pa strokovni ali znanstveni raziskovalci. Vsak začetek je težak, še posebno v društvu, kjer članstva zaradi zgoraj naštetih karakteristik ni veliko oziroma imamo vsi polne roke dela v lokalnih okoljih. Kljub temu je lahko v letošnjem letu, letu stoletnice Rapalske pogodbe vidno, da smo bili udeleženi že v kar nekaj uspešnih zgodbah. Našo vlogo smo prepoznali v mreženju in povezovanju organizacij in posameznikov, ki se ukvarjajo z isto temo ter v zagotavljanju skupne platforme. Potrebno se je zavedati, da je območje veliko, danes pa si v okviru društva znanje delijo ljubitelji iz Ilirske Bistrice, Poljanske doline, Podbrda in krajev izven Slovenije. Tako razvejane komunikacije, kljub željam nekaterim posameznikom, pred tem ni bilo.

Fotografije govorijo

Pozornost namenjamo tudi poenotenju vsebin, terminologije, dostopu do zbranega arhivskega in slikovnega gradiva. Sploh slednje daje izreden vpogled v rapalsko obdobje preko podob krajev in hkrati drobne vpoglede v življenje ljudi – izvrsten primer je fotografija, ki prikazuje kako jugoslovanski finančni kontrolorji, najverjetneje slovenske narodnosti, popisujejo očeta in dva mlajša sinova pri tihotapljenju tobaka sredi zasneženih Javornikov. Fotografijo z zaskrbljenih obrazov, ki je polna čustev so objavili v okviru projekta Stare slike Cerknica, naša vloga pa je, da jo umestimo v kontekst takratnega časa in podatek o njenem obstoju delimo z javnostjo, ki mogoče ne bi nikoli izvedela, da tako nazorna fotografija dela mejnih služb obstaja.

Centralna zbirka

Z zbiranjem podatkov o fotografijah ustvarjamo tudi centralno zbirko, kje vse se gradivo nahaja, saj ga je praviloma namreč največ v zasebni lasti. V letošnjem letu smo pod vodstvom Turističnega društva Podbrdo, v okviru LAS projekta Mrouce cajta pripravili zanimive spletne in tiskane vsebine, ki obiskovalca Podbrda popeljejo skozi različne dele takrat živahnega obmejnega, danes mirnega kraja med Črno Prstjo in Poreznom.

Kljub temu, da smo društvo poimenovali po rapalski meji podpiramo raziskovanje obeh utrdbenih sistemov, ki sta zrasla ob njej – govora je o italijanskem Alpskem zidu ter jugoslovanski, ljudsko poimenovani, Rupnikovi liniji. Ker gre za bolj otipljivo dediščino kot mejniki in nekdanji mejni prehodi ter stražnice različnih mejnih služb je odziv javnosti največji ravno pri teh vsebinah, hkrati pa je tu tudi največ turističnih aktivnosti. Po dveh desetletjih prizadevanj nekaterih posameznikov si danes obiskovalec vodeno ogleda tako utrdbe Alpskega zidu kot Rupnikove linije – nekje je teh vsebin več, nekje manj. Vodeni ogledi utrdbe na Primožu, ki jih zagotavlja Park vojaške zgodovine je le eden od teh primerov. Rupnikova linija, uradno Zahodna in Severna fronta je zopet primer povezovanja – njen šesti sektor se namreč razteza od Črne na Koroškem in tja do Mure. Čeprav gre za isto utrdbeno linijo je razdalja med posamezniki prevelika, zato kot povezovalni člen tu zopet vskoči naše društvo.  

Odločitev, da se preselimo tudi na socialna omrežja se nam je v letu epidemije korone obrestovala, še več – poleg spletne strani smo ustanovili tudi skupino na Facebooku, kjer tako člani kot nečlani delimo vsebine, ohranjamo komunikacijo in se spoznavamo. Presenečeni smo, na kako dober odziv je naletela skupina, saj ne mine dan, da ne bi bilo novih prispevkov z vseh koncev nekdanje meje. Del naše spletne strani www.rapalskameja.si je tudi spletni zemljevid v katerem beležimo vse lokacije ostalin, med drugim so vnešeni vsi mejni kamni, pričeli pa smo tudi z dodajanjem slikovnega gradiva – za vsak mejnik že imamo točko, ideja pa je, da imamo tudi njegovo sliko. S tem bi zagotavljali tudi spremljanje ohranjenosti kulturne dediščine te vrste. Vse je javno dostopno, stroške spletne strani in storitev krijemo s članarinami in prostovoljnimi prispevki. 

Stoletnica

Osrednji dogodek, že omenjeno stoletnico podpisa Rapalske pogodbe smo že obeležili skupaj s Parkom vojaške zgodovine in predavatelji iz Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Strokovno spletno predavanje je dostopno na Youtube kanalu Parka vojaške zgodovine (https://www.youtube.com/watch?v=guueuJN05As). V našem društvu pa to pomembno obletnico obeležujemo tudi z izdajo vodnika po zgodbah in mejnikih rapalske meje, ki ga je spisal naš ustanovni član Dušan Škodič.

Vsekakor nas v prihodnjih letih čaka veliko dela. Ukrepi za obvladovanje epidemije so razlog za začasno zaustavitev programa javnih vodenj, s katerimi želimo članstvu in javnosti predstaviti delo posameznikov in organizacij. V letošnjem letu smo na primer imeli izvrsten načrt, da bi vsak mesec omogočili ogled različnih lokacij dediščine rapalske meje. V zadnjem obdobju smo si ogledali severni del mejnega območja Javornikov, mejno območje Snežnika, Planine pri Rakeku, s Tolminskim muzejem smo si ogledali Alpski zid pri Mostu na Soči, zavili smo tudi proti Rupnikovi liniji pri Radovljici in Poljanski dolini ter še višje v Kanalsko dolino do utrdb Alpskega zidu pri Ovčji vasi (Valbruna) v Italiji. Marca je bila na sporedu Idrija s svojimi vojašnicami, poleti sodelovanje s Turističnim društvom Rakek, za konec poletne sezone je bil načrtovan društveni piknik ter ogled Alpskega zidu nad Soriško planino, kjer redna vodenja opravlja naš soustanovitelj in uradni vodnik po rapalski meji, Jožko Dakskobler. Veliko dogodkov in vsebin, ki torej čakajo na čas po epidemiji. Ko smo ravno pri Soriški planini je potrebno pohvaliti prizadevanja upravitelja smučišča Soriška planina, Javnega zavoda Ratitovec in Komisije za Rupnikovo linijo pri občini Železniki, saj je bil narejen ogromen skok naprej pri ohranjanju in skrbi za dediščino rapalske meje.

Resnično upamo, da bomo v prihajajočem letu nadaljevali s programom javnih ogledov – na podlagi novih društvenih poznanstev verjamem, da si bomo pod vodstvom raziskovalcev šestega sektorja Rupnikove linije ogledali tudi ta severni odsek ob meji z Avstrijo.

Grega Žorž, Zgodovinsko društvo Rapalska meja, Podbrdo

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več