Anekdota pripoveduje, da je neki Tržačan prišel k spovedi in po nasvet k čudodelnemu patru Piju iz Pietralcine. Sveti pater Pij pa je vzkliknil: “Ali nimate v Trstu Ukmarja?“
Zasedba Trsta
Jakob Ukmar je maja 1945 doživel, kar je napovedoval – prihod rdečih zastav. Tržaško je po koncu vojne doživelo polarizacijo. Na eni strani je bil prokomunistični tabor, na drugi profašistični. Katoliški Slovenci so se znašli na sredini in v precepu med tržaško cerkveno oblastjo, ki jim ni bila naklonjena, in jugoslovansko domovino, ki je postajala vernikom vse bolj sovražna.
Julija je sestavil spomenico Memorandum in jo poslal vsem kardinalm in vplivnejšim škofom. Tokrat je državnemu tajništvu ni poslal, ker na prejšnje spomenice ni dobil niti odgovora. Memorandum je predelana spomenica iz leta 1938, dopolnjena z izkušnjami druge svetovne vojne, ko je bilo sodelovanje cerkvenega vodstva s fašistično oblastjo še intenzivneje kot prej.
Ukmar napiše spomenico tržaškemu škofu : še nacisti so bili bolj strpni do Slovencev
Celo nacističen režim po kapitualiciji Italije je bil jezikovno strpnejši do Slovencev, ugotavlja Ukmar. Napake izvirajo zaradi dvojega, meni: Cerkev je odvisna od politike (celo v nauku) in nacionalizem, ki ločuje edinost Cerkve. Rimska kurija in vatikanska diplomacija sta se italijanizirali in ne varujeta preganjanih manjšin, Vatikan pa nikdar ni posredoval zaradi krutih zločinov nad slovenskim in hrvaškim narodom, diktatorja Mussolinija pa je papež imenoval za človeka božje previdnosti, še poudarja memorandum.
Memorandum postavlja osem zahtev, med katerimi so: upoštevanje pravice do uporabe materinega jezika, proporcionalno imenovanje Neitalijanov v rimsko kurijo, cerkvena svoboda od oblasti, v večnacionalnih škofijah je znanje jezikov regij nujno za vse nove duhovnike, Vatikan mora ostro nastopiti zoper duhovnike, ki delajo proti miru med narodi, sklic ekumenskega koncila.
O Velikem šmarnu 1945 je Ukmar obudil slovensko bogoslužje v Trstu. Med slovensko pridigo v veliki neoklasicistični cerkvi sv. Antona v središču mesta je poudaril: »Slavljen Bog, ki nam je po dolgih letih raznih preizkušenj omogočil doživeta ta sveti dan, ko se je v tem božjem hramu ponovno oglasilo naše cerkveno petje in se oznanja božja beseda v našem jeziku.«
Iz dežja pod kap
Zbor svečenikov sv. Pavla, katerega delo je med vojno zamrlo, po vojni ni več zaživel. Del duhovnikov na čelu z Virgilom Ščekom je hotel Zbor obnoviti, del tržaških duhovnikov pa je menil, da bi ga bilo potrebno zaradi novih razmer spremeniti. Šlo je predvsem za odnos do škofa Santina, ki ni sprejemal kritik slovenskega in hrvaškega klera glede narodnih pravic. Šček je zato v spomenici 1. septembra povsem podprl politiko Osvobodilne fronte in napadel Santinovo politiko.
Deset dni kasneje je Šček v Trstu zbral nekaj duhovnikov, da bi se obnovil Zbor. Ukmar je na njem nastopil z govorom, v katerem je argumentirano nastopil proti obnovi, ker gre mimo cerkvene hierarhije. Sestanek je bil kmalu zaključen in mesec dni kasneje je bilo napovedan drugi. Dan pred tem, 15. oktobra 1945 je Santin duhovnikom poslal pismo, v katerem je sestanek prepovedal. Ukmar je Santinu to sicer odsvetoval, a brez uspeha. Vodstvo Zbora je nato 7. novembra razočarano kolektivno odstopilo.
