Jakob Ukmar se je po priključitvi Primorske k Italiji aktivno vključil v delo Zbora svečenikov sv. Pavla. Leta 1931 je zelo odmeval njegov govor med šmarnicami, ko je italijanskim vernikom v Škednju argumentirano dokazoval, da je fašizem v nasprotju s krščanstvom.
Škof je kopije pridige zaplenil in zažgal
Govor Krščansko sožitje med narodi je v prepisanih kopijah krožil okoli več let. Leta 1938 je goriški škof Carlo Margotti v semenišču našel 20 izvodov pridige in jih nemudoma uničil.
Poleg pisem in spomenic, poslanih na tržaško škofijo različnim ordinarijem, je sestavil spomenico papežu Piju XI. (1930), volilnemu zboru kardinalov neitalijanskega porekla (1938), kongregaciji za semenišča in univerze (1939) in vsem italijanskim škofom (1946). Ukmar je večkrat ostro protestiral zaradi nasilnega poitalijančevanja Hrvatov in Slovencev v Italiji.
Pisal je papežu: Smo podjarmljeni, ne odrešeni
“Slovensko in hrvaško ljudstvo se ne čutita odrešeni od italijanske države, kot je v teh deželah zapovedano reči, ampak se čutita podjarmljeni. Prizadeti sta namreč zaradi gospodarske krize in oropani dragocenega zaklada maternega jezika v šolah in uradih,“ so besede iz spomenice papežu iz leta 1930, ko je med Vatikanom in Italijo že bila podpisana Lateranska pogodba in je papež vse bolj uresničeval vse želje fašističnih oblasti na italijanski vzhodni meji.
Zunanji znak te drže so odstopi treh škofov v Trstu in Gorici. V spomenici Ukmar, oziroma primorska duhovščina, zahteva: posredovanje Vatikana pri vladi za enakopravnost slovenskih državljanov, svobodno uporabo slovenščine v cerkvah, verouk v slovenščini, posredovanje papeža pri vladi za obnovitev slovenskega tiska, narodno nevtralni papežev vizitator naj preveri vse navedke spomenice. Podpisniki spomenice odgovora iz Vatikana niso dočakali. Ker vatikanski arhivi za to obdobje še niso odprti, podrobnosti o obravnavanju spomenice za vatikanskim obzidjem niso znane. Vsekakor pa je papež vizitatorja poslal (1931), vendar je to bil italijanski nacionalist, ki je pri zadnjemu Slovencu na čelu goriške nadškofije Frančišku Borgiju Sedeju dosegel, da je odstopil. To naj bi bila papeževa želja, je zatrdil Sedeju, ki se je zato v pokorščini uklonil.
Desiderata – Ukmar očita papežu prizanesljivost do fašizma
Duhovniki, ki so ugotovili, da je Vatikan gluh za take zahteve, so poskusili problem internacionalizirati. Obrnili so se na vse neitalijanske kardinale. Spet je spomenico, ki je znana pod imenom Desiderata, pisal Ukmar. Papežu očita, da je ne le bil tiho glede krivic manjšin, ampak celo nasprotno, pohvalil je Mussolinija, da ga je postavila »božja previdnost«. Sveti sedež je prizanesljiv do fašizma, na vodilna in pomembna mesta v cerkvi nastavlja fašiste, krajevna cerkev podpira fašistične asimilacijske pritiske, slovenske duhovnike pa premeščajo v italijanske župnije, stoji v besedilu.
In kakšen je bil odgovor Vatikana, ki so ga tudi seznanili z željami? Slovenska duhovnika, ki sta jo izročila namestniku državnega tajnika (kasnejšemu papežu Pavlu VI.), je takratni tretji človek Vatikana cinično vprašal, kako je to mogoče, da se »vaš narod po 20 letih še vedno ni naučil italijanskega jezika«.
Abstinenca v politiki
Med vojno je Ukmar svojim sobratom svetoval, naj se vzdržijo politike. Sam se je tega dosledno držal. Po drugi strani pa je bil dosleden v drži kristjana, ki pomaga: zbiral je pomoč za slovenske internirance in skrival begunce, med njimi ranjenega partizana. Čeprav oboroženega boja ni podpiral, pa so mu “nevarnemu partizanskemu elementu, anti-Italijanu in anti-Germanu“ fašistične oblasti zamerile “nevarno dejavnost v prid interniranih partizanov“.
