Usodnost aktualnega dogajanja

Živimo v posebnih časih. Zgodovinskih časih zaradi velikih družbenih sprememb, ki bodo sledile pandemiji. Verjetno na svetu ni  avtoritete, ki bi vsaj približno obvladovala dogajanje in znala napovedati prihodnost. Precej gotovo je, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Nas, Slovence, seveda skrbi  predvsem, kaj bo z nami.

Negotovost je globalna, čutiti jo je povsod, poleg gospodarske in zdravstvene negotovosti imamo še politično. Pogoji za  vzpon ekstremizmov, anarhije in totalitarizmov, ki smo jim bili priče že v preteklosti, so idealni. Znano je, da se zgodovina rada ponavlja. Pri nas je znova v vzponu skrajna levica, ki prodaja utopijo o socialni enakosti.

Zgodbe o socialni enakosti in krivičnem kapitalizmu se pri nas dobro primejo, saj je naše okolje prepredeno z ideologijo komunizma s pomniki revolucije na vsakem koraku. Cilj levice je, da država skrbi za državljane, državljani pa ploskajo »umnim« voditeljem, ki delijo dobrine po zaslugah in potrebah. Mediji pa delujejo zato, da hvalijo dosežke oblasti. Nikomur se ni treba  posebej naprezati. Vse je videti zelo človekoljubno in nekonfliktno.

V bistvu bi bilo tako že zdaj, če ne bi bilo teh, nebodigatreba, desničarjev. Naša družba že  desetletja funkcionira tako. Navajeni smo in nam zato ni čudno, ko nam mediji servirajo še tako bedne konstrukte. Demokracija je samo priročna fasada, ki je trenutno v modi, tranzicija v svetlo komunistično prihodnost. Za dosego ciljev so dovoljena vsa sredstva. Spomnimo se samo lekcij o strpnosti, gradnji mostov, spravi, ki so jih bili polni mediji. 

Zdaj, ko je prvič v zgodovini resnično prišlo do sodelovanja med zmernimi levimi in desnimi, pa je vse narobe. In vendar je to velik zgodovinski korak, ki je marsikateremu državljanu vlil upanje. V resnici levičarji s spravo niso nikoli resno mislili. Že pred prisego nove vlade je zavladala histerija in gonja proti novi desno-sredinski oblasti, ki bi lahko ogrozila nedotakljivost fevdov javnega sektorja. 

Nobene strpnosti, nobenega sodelovanja, nobenih mostov, samo sovraštvo in diskvalifikacija. Medijski zločini nad  drugače mislečimi so postali del vsakdana. Strah pred izgubo privilegijev, pridobljenih pozicij in finančnih virov je tako hud, da ustvarja napetosti in strasti, katerih posledice so nepredvidljive.

V tem kontekstu je mogoče razumeti eskalacijo verbalnega in fizičnega nasilja, ki smo mu priča. Iz zgodovine so znana razbijaštva manjšine ideološko podprtih skrajnežev,  ki jim  sledi  strah in  pasivnost večine in odrešilna faza  diktature proletariata. Na možnost takega scenarija kažejo  vse bolj brutalne demonstracije, ki jih večinski mediji sicer mlačno  obsojajo, vendar ne pozabijo pokazati na  glavnega sovražnika in krivca za ves nered, to je Janez Janša. On je pravi sovražnik, ker uvaja ukrepe, ki omejujejo svobodo, on je tisti, ki ne želi deliti državnega denarja vsem zaslužnim družbeno-političnim delavcem, ki so desetletja služili ohranjanju dediščine  bivšega režima. Janša se pač odziva na provokacije, večkrat  verjetno napačno, vendar, le kdo je sposoben vzdržati vse te medijske linče.

Kje pa smo tukaj mi, državljani, delavci, podjetniki? Običajni ljudje, ki hodimo vsak dan na delo, trdo delo na divjem trgu, kjer se lahko še tako trudiš,  vendar plačilo ni nikoli zagotovljeno. O nas, ki s plačevanjem davkov omogočamo ves ta cirkus, v medijih zasledimo zelo malo.

Država nam je  v prvem valu epidemije nudila koronske pakete. Seveda, hvala državi za to. Jasno nam je,  da nič ni zastonj in da bo treba prej ali slej vse to vrniti. Jasno nam je tudi, da  pomoč ne more trajati in da se moramo znajti sami, sami iskati rešitve in predvsem trdo delati, če bomo hoteli preživeti.

Ker je to jasno, me ne ganejo pretirane jeremiade tisočev, ki se imajo za priviligiran sloj te družbe in so jim zaradi ukrepov presahnili nekateri finančni viri ali pa ne morejo do svojih vikendov in jaht v sosednji državi. Nekaj zelo gnilega je v tej državi, ki institucionalno še vedno podpira in propagira propadli totalitarni režim, njegove simbole, krvnike in nenazadnje družbeno ekonomski sistem državne lastnine.

Tega mediji ne problematizirajo. Niso niti toliko pravični, da bi razumeli, kako mnogim brezimnim državljanom simboli in retorika totalitarnega režima še vedno prinašajo travme in strah. Nobene odgovornosti ne čutijo do nas, ni jim mar ne za virus ne za gospodarstvo, samo da bi imeli oblast. Razglašajo se za velike demokrate, čeprav demokracija ni bila nikoli njihova intimna opcija. Za naš denar nam prikazujejo izkrivljeno podobo sveta. Tudi podoba sveta, kot ga vidim sam, ni popolna. Spoštujem ljudi, ki imajo drugačno prepričanje  in tudi med mojimi prijatelji in znanci je kar nekaj takih. S tem ni nobenih težav, dokler neka ideologija ne postane religija  kar ustvarja neenakost, ki je v tej družbi prisotna že desetletja.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več