Pravi obraz Janeza Stanovnika

Publicist Igor Omerza je v sinočnjem intervjuju na TV Slovenija razgalil ovaduško delovanje Janeza Stanovnika med vojno in njegovo protiosamosvojitveno držo v času slovenske pomladi. Intervju je bil predvajan v nedeljo, 8. novembra ob 20.45.

Tokrat smo v goste povabili najpomembnejšega raziskovalca udbovskih arhivov pri nas, ki v marsičem pooseblja misel, da zgodovinskih zmot ne bomo ponavljali, če bomo zgodovino dobro poznali. Povod za pogovor sta njegovi novi knjigi, prva o Udbi in akciji Sever, druga pa je kritična biografija politika Janeza Stanovnika.

Krščanski socialist, ki postane komunistični vohun

 Omerza uvodoma pojasni, da je vzrok za nastanek knjige o Janezu Stanovniku postavitev spomenika njemu na čast ob slovenskem parlamentu letos poleti, čeprav je eklatantno jasno, da je bil Stanovnik odločno proti slovenski osamosvojitvi. To Omerza v knjigi na podlagi virov tudi dokaže. Na dno Dantejevega pekla pa po Omerzovem mnenju sodi Stanovnikova skrajno nemoralna ovaduška vloga pri krščanskih socialistih med vojno. Omerza v pogovoru predstavi delovanje Janeza Stanovnika v partizanih, med katere je vstopil kot krščanski socialist, pri karieri pa mu je pomagal Kocbek. A je kmalu, brez vednosti Kocbeka, stopil v Komunistično partijo, vanjo ga je sprejel Boris Kidrič, in potem kot partijski ovaduh, po prepričanju Omerze, ovajal delovanje krščanske skupine partiji. Stanovnikovi potomci so sicer protestirali, češ da Omerza ustvarja teorijo zarote in da Stanovnik tega ni počel, a Omerza je našel arhivske vire, v katerih Stanovnik sam opisuje to svoje početje, kot zaslugo za partijo. Pisca kritične biografije o Janezu Stanovniku zanima tudi, kdaj je opustil krščansko vero in se prelevil v ateista – Stanovnik sam je zapisal tri različne datume oz. časovna obdobja.

Stanovnikovo »tiho izdajstvo«

Kocbek je že med vojno slutil, da se nekateri odmikajo in piše o tihem izdajstvu. Očitno pa ga je posebej prizadelo »tiho izdajstvo« Janija kot imenuje Stanovnika. Zanje je namreč leta 1946, ko je ugotovil, da je zaupne informacije nosil komunistom in da si tam zato gradi kariero uporabil posmehljivo oznako »pol paž, pol mežnar«.  Partija je njegovo dvolično vlogo znala ceniti – postal je tajnik slovenskega komunističnega vodje Edvarda Kardelja, v času povojnih pomorov, pozneje pa so mu dovolili da je opravil kariero dobro plačanega uradnika v ZDA in Švici. Svojo politično kariero pa je končal na čelu zadnjega predsednika predsedstva Socialistične republike Slovenije in pridobil naziv »oče naroda«, ki mu ga Omerza zaradi proti osamosvojitvene drže odločno odreka.

Akcija Sever ni bila akt osamosvojitve

V drugem delu pogovora se sogovornika dotakneta druge Omerzove knjige, ki je izšla poleti, z naslovom Udba in akcija Sever. V njej Omerza sicer pozitivno opisuje delovanje slovenske Udbe v času preprečevanja srbskih mitingov v Sloveniji konec 80. let, nikakor pa to delovanje ne sodi med osamosvojitvena dejanja, saj je Udba do zadnjega nadzirala in preganjala politične nasprotnike. Zanimivo je, da prvega javnega odločilnega signala za preprečitev mitinga decembra 1989 ni dala partija, ki je takrat še oklevala, ampak vodja sindikatov strojevodij Slavko Kmetič, ki je pogumno izjavil, da bodo strojevodje preprečili, da bi se mitingaši vozili po slovenskih tirih. Udba in notranji minister Tomaž Ertl sta ves čas delovala proti demokratičnim in osamosvojitvenim prizadevanjem, dokazuje Omerza. Tudi v tem primeru je Omerza spomnil na škandalozno dodelitev visokega državnega odlikovanja Tomažu Ertlu, ki je do konca ščitil totalitarni režim, kršil človekove pravice in zamolčal razorožitev Slovenije, čeprav je bil s tem seznanjen.

Intervju je objavljen tudi na svetovnem spletu: KLIK

Intervju z mag. Igorjem Omerzo (levo). Foto (c): RTVS
DELITE
Ne spreglejte
Naloži več