Gost zadnje oddaje Pričevalci, ki jo ustvarja dr. Jože Možina, je poslednji čedermac, beneškoslovenski duhovnik Marino Qualizza. Ob tem objavljamo pogovor z njim in njegovim sobratom Božom Zuanello, ki je nastal ob sodnem procesu zoper njiju. Objavila sta namreč vsebino tajnih dokumentov o politiki raznorodovanja v zamejski Beneški Sloveniji. Božo Zuanella in Marino Qualizza sta med poslednjimi slovenskimi duhovniki v Benečiji, ki jih lahko upravičeno imenujemo “čedermace”. V 150 letih je Beneška Slovenija v veliki meri izgubila svojo slovensko identiteto. Tako hudih potujčevalnih pritiskov Slovenci v zadnjih petdesetih letih niso doživljali nikjer.
Ali Slovenci sploh vemo, kje je Beneška Slovenija?
Božo Zuanella: Slovenci iz matice zelo slabo poznajo Beneško Slovenijo. Sem planinec in na Matajurju večkrat srečam slovenske planince, ki največkrat sploh ne vedo, da onstran Matajurja živimo Slovenci. Zato jim velikokrat razlagam, kje je Rezija in kje so Nadiške doline.
Zgodovino zamejcev pa poznamo verjetno še manj?
Božo Zuanella: Vesel sem, da lahko tukaj nekoliko opišem našo žalostno zgodovino. Žalostno ni bilo samo povojno obdobje, ki ga imenujem »mračna leta Benečije«, in obdobje fašizma, ampak tudi ves čas od leta 1866, ko smo prišli pod Italijo. Čeprav nisem zgodovinar, sem takrat, ko sem dobil v roke arhivske dokumente iz videmskega semenišča, vedel, da se moram sam lotiti te kočljive zadeve. Zavedal sem se bil težav, ki so nastopile po izidu knjige, saj so se pojavile že v času, ko smo v beneškem petnajstdnevniku Dom objavljali vsebino v podlistku. Pritiski so bili tudi s strani videmskega nadškofa Battistija, ki je večkrat poklical odgovornega urednika Doma Marina Qualizza in mu predlagal, naj ustavi objavljanje podlistka. Dom ni škofijsko glasilo, zato smo lahko nadaljevali. Nadškof pa je predlagal tudi, naj raje objavimo vse skupaj v knjigi, kar smo potem storili. Hvala Bogu duhovniki nismo mogli biti žrtve izsiljevanj, saj nimamo družin, pa tudi ekonomsko smo precej neodvisni. Naš prijatelj, ki je napisal knjigo s podobno vsebino, je s tem nakopal velikanske težave vsej svoji družini, na katero so pritiskali.
Marino Qualizza: Čeprav nimava otrok, pa so pritiski bili tudi na najini materi. Moja pokojna mati me je zaskrbljena prosila, naj odneham. Želela je, da bi imel lažje življenje. Vendar midva si lahkega življenja nisva izbrala. Tu ne gre za pogum, ampak za najino naravo, za kri. Gre za naše življenje, za naše družine, za naš narod in zgodovino, za našo vero.
Potomci v knjigi omenjenih agentov so vaju tožili na sodišču. Proces je bil zelo odmeven in se je leta 2002 končal s poravnavo?
Zuanella: Podpisala sva izjavo, ki pa ni spremenila prvotnega stanja. Sodnik in javni tožilec sta ugotovila, da je knjiga bila napisana na osnovi dokumentov in kot take se je more spreminjati ali preklicati. Moja teza je jasna: največ škode v Beneški Sloveniji ni naredil fašizem, ampak paravojaške formacije in ves italijanski državni aparat po drugi svetovni vojni. V demokraciji. Najbolj negativno vlogo so imeli otroški vrtci in šole z načrtovanim raznorodovanjem. V petdesetih letih je ta protislovenski mehanizem zastrupil dušo, pamet in srce naših ljudi. Mussolini je sicer prepovedal slovenščino na vseh javnih mestih, vendar beneški duhovniki v odmaknjenih gorskih vaseh tega niso upoštevali. Tudi v družinah je slovenščina ostala. Kljub pritiskom fašizem ni tako načel narodne identitete kot pa vrtci in šole po vojni, ki so otrokom “odvzeli” materin jezik. Danes pri nas že težko najdeš otroka, ki bi govoril slovensko. Otrok italijanščino “prenese” na starše in stare starše.
Kakšen pomen pa ima dvojezična osnovna šola?
Zuanella: Leta 1991 je nastala dvojezična osnovna šola v Špetru, ki se je napolnila kljub več kot sto letom italijanske protislovenske propagande. Danes obiskuje to šolo 40% vseh otrok. Italijanski nacionalisti so šolo in slovenski vrtec obtoževali kot politično, komunistično in nacionalistično. Žal pa je tudi v tej šoli slovenščina bolj tuj jezik, saj otroci doma in med seboj večinoma ne govorijo slovensko. Problem je tudi, ker se v šoli učijo samo knjižne slovenščine, doma pa se uporablja le narečje. Perspektive pa niso rožnate. V dekaniji Špeter je sedaj živi samo 6000 ljudi, med katerimi so večinoma starejši. Leta 1921 pa je tu živelo kar 21000 ljudi. V Trčmunu, rojstnemu kraju Ivana Trinka, se je število v zadnjih tridesetih letih več kot prepolovilo. To je tragika Beneške Slovenije.
Qualizza: Stanje je obupno. Tudi zaščitni zakon doslej še ni pomagal veliko. Pomislite pa, da je Slovencev v Čedadu več kot 4000, v smeri proti Krminu pa še 5000. Veliko teh staršev pošilja otroke v dvojezično šolo v Špeter. Veliko je že storjenega, še več pa bo potrebno storiti.
Kaj pa duhovniški poklici?
Zuanella: Podobno je z duhovniškimi poklici. Star sem 61 let in sem najmlajši beneški duhovnik… Vseh skupaj pa nas je od t.i. čedermacov ostalo samo še pet. Nekaj slovenskih duhovnikov pa je v mračnih letih odšlo v Furlanijo, kjer so ostali. Mi smo tretja generacija čedermacov: prva iz preloma stoletja, ki je bila med prvo vojno konfinirana, druga iz obdobja med obema vojnama pa se je končala s smrtjo msgr. Paskvala Gujona (ki je bil gost meseca v Ognjišču 8/1998, op. T.M.).
Qualizza: Morda sva res zadnja duhovnika, ki sva zaradi slovenstva preganjana. Mislim pa, da ne bova zadnja Benečana, ki se boriva proti raznorodovanju.
Kakšno vlogo ima pri ohranjanju slovenstva Cerkev?
Zuanella: Po cerkvah je slovenski jezik prisoten ponekod več, ponekod manj. Žal pa v nekaterih cerkvah še vedno nima “domovinske pravice”. Za “razstrupitev” pa bo po mojem mnenju potrebnih še nadaljnjih petdeset let… Žal videmska škofija v mračnih letih pri raznorodovanju ni imela pozitivne vloge. Na naslovnici knjige je videmski nadškof na vizitaciji, fotografiran z dvanajstimi karabinijerji. Cerkev se v tistih časih nikoli ni jasno postavila proti raznorodovanju in za zaščito slovenskih duhovnikov. V beneške župnije so nadškofje nastavljali furlanske duhovnike, ki so po koncilu namesto slovenščine uvajali italijanščino. Po tolikih letih je danes to težko spreminjati, čeprav so farani v veliki večini Slovenci. V Špetru pa je bilo prav »bogoskrusko« med italijansko mašo zapeti eno slovensko pesem. Danes na srečo ni več tako. Razumem tudi slovenske duhovnike, ki so bili kot kaplani poslani v Furlanijo in so tam ostali. Zelo težko bi bilo vrniti se v domače kraje in se boriti z ljudmi in oblastjo.
Qualizza: Cerkev je že od časov starega oglejskega patriarhata in Beneške republike edina šola slovenske besede. Slovensko smo se učili doma in v cerkvi. Zato je bilo toliko duhovnikov preganjanih. Uradna Cerkev, posebej videmskih škofov Nogara in Zaffonata, se je izrekla, da ne bo podprla slovenskih duhovnikov. To je krivica, proti kateri se je postavil msgr. Trinko. Ko me je videmski nadškof Battisti nagovarjal k prenehanju objavljanja podlistka zaradi pohujšanja vernikov nad krivcami, ki jih je dopustila ali povzročila Cerkev, sem mu dejal:” Res je, gospod nadškof, vendar sem kot profesor bogoslovja prisegel, da bom branil resnico, četudi mi ni všeč. Resnica boli, vendar če jo zanikamo, zanikamo evangelij.” Nadškof Battisti je potem bil prvi škof v zgodovini, ki je podpisal odlok o rabi slovenščine v cerkvah Benečije. Papež Janez Pavel II. je pred dvema letoma dejal, da je Cerkev storila veliko napak, ki jih obžaluje. In to se je zgodilo tudi pri nas. Nadškof Battisti je pred papežem v Čedadu dejal, da videmska Cerkev čuti dolžnost opravičiti se za krivice, ki jih je povzročila slovenskemu ljudstvu.
Odkod vam moč, da ste prestali proces?
Qualizza: Štiri leta sva se na pordenonskem sodišču borila za pravico osamljena in zapuščena. Moči sva pridobivala na smučanju in na izletih v Julijcih. Na vrhu Triglava sva si obljubila, da bova vztrajala do konca. Proti koncu procesa, sedmega februarja, sva začutila, da se je začelo novo obdobje. V sodno dvorano je prišlo okrog 40 ljudi iz zamejstva in matične domovine. Sodnik se je zbal, da bi proces dobil politično težo in bi sam postal tisti, ki preganja slovensko manjšino. Vseslovenska podpora je pripomogla h končanju tega mučnega procesa.
Zuanella: Marino Qualizza je profesor teologije na videmski univerzi in ravnatelj visokošolskega inštituta za verske znanosti. Bil je kandidat za škofa v Trstu in Gorici, ampak nima nobene možnosti, da postane škof zaradi “izvirnega greha” – ker je Slovenec. Po pordenonskem procesu pa nima niti teoretične možnosti več, da bi postal škof. Msgr. Qualizza bi bil dober škof ne nekje v južni Italiji, ampak prav v naši deželi: on zna vse štiri jezike, ki se uporabljajo tu: slovenskega, furlanskega, italijanskega in nemškega. Moja slovenščina pa ni najboljša. Nikoli namreč nisem obiskoval nobene slovenske šole, razen nekaj poletnih tečajev.
Se je po sprejemu zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji kaj spremenilo?
Zuanella: Zaščitni zakon je prišel veliko prepozno – Italijani so toliko čakali, da bi se problem “rešil sam” z izginjanjem slovenske manjšine. Zakon je najslabši možen, ki smo ga mogli dobiti. To je samo kos papirja brez vrednosti. Za vse pravice se bo potrebno boriti še naprej, da se bo zakon uresničeval. V Rimu vlada desnica, ki ovira uresničevanje zakona. Edina svetla točka za nas je, da je priznal zasebno špetersko dvojezično šolo kot državno.
Kako vidite prihodnost?
Zuanella: Z Matajurja lepo vidim vse nadiške doline in ker živim med našimi ljudmi, sem glede prihodnosti, žal, pesimist.
Qualizza: Vendar je včasih na Matajurju megla!
Zuanella: Naši ljudje so precej tiho zaradi stoletij pritiskov. Zdaj je malce lažje, vendar je veliko “možganov” že odšlo in je ostalo malo ljudi. Tudi narodna zavest v Benečiji ni taka kot med manjšino na Goriškem ali Tržaškem. Mi nismo imeli nikoli slovenskih šol, slovensko smo se učili samo v cerkvi. V šolah smo se učili samo o italijanski zgodovini. Naši ljudje zato ne morejo poznati Prešerna in slovenske zgodovine. Popolnoma razumem Rezijane, ki so zaprti v svoji dolini in se imajo za svoj narod, ki ni slovenski. Ljudje so zelo navezani na narečje kot na knjižno slovenščino, ki je nihče ne pozna, razen otrok, ki obiskujejo dvojezično šolo. Tudi naši časopisi morajo zato biti pisani v treh jezikih: v slovenščini, italijanščini in v narečju. Takšen je pač položaj. Ljudje so velikokrat proti slovenščini, ker so za svoje narečje; raje kot slovensko govorijo “po našim”. Večina naših ljudi, ki v Benečiji živijo že od 7. stoletja, se je izselila. Ne gre samo za ekonomsko emigracijo, ampak tudi za politično. Takoj po drugi vojni so oblasti hotele, da bi se čimveč naših ljudi izselilo. V Nadiških dolinah niso postavili nobenih podjetij in tovarn, na drugi strani pa so sistematično vabili Beneške Slovence na delo v rudnike v Belgijo in Švico. Na tisoče ljudi se je izselilo tudi v notranjost Furlanije, kjer so se raztreseni v furlanskem “morju” hitreje asimilirali.
Qualizza: Zelo pomembno pri zaščitnemu zakonu je tudi, da smo Slovenci v Videmski pokrajini prvič priznani kot Slovenci. Prej smo bili nekakšni “Praslovani” ali celo “Predslovani”. Verjamem v čudeže. Na Liesah je na primer furlanski župnik, ki je ustanovil slovensko kulturno društvo. V Bardu je neki drug furlanski duhovnik Renzo Caligaro pred več kot sto leti uvedel slovensko narečje v cerkvi. V bardsko narečje je prevedel mašna berila. Čudeži se še dogajajo!
Ali matična domovina podpira Beneške Slovence?
Zuanella: Hvaležni smo za finančno podporo, ki jo slovenska država namenja Slovencem na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji. V komunističnih časih so imela podporo predvsem levo usmerjene manjšinske organizacije, mi pa smo dobivali samo drobtinice. Po uveljavitvi demokracije in osamosvojitvi ni prišlo do dovolj velikih sprememb. Imamo dve krovni organizaciji: Svet slovenskih organizacij (SSO) in Slovensko kulturno gospodarsko zvezo (SKGZ), prek katerih prihaja denar tudi v Benečijo. Ljudje pri nas teh organizacij ne poznajo dovolj. Naš predstavnik bolj katoliško usmerjene SSO na primer ni bil izvoljen demokratično, ampak je bil imenovan iz Trsta. Okrog sebe je zbral svoje sodelavce, in kdor ni zraven v tej “štalci”, jim je prepuščen na milost in nemilost. Časopis Dom, ki ni bil nikoli vezan na nobeno od obeh organizacij, ampak na zadrugo duhovnikov, je bil in je še danes zapostavljen. Imeli smo ogromno sestankov, vendar v Ljubljani ne razumejo nič in v Trstu ravno tako ne. V Benečiji obe krovni organizaciji delujeta samostojno, brez pravega stika z ljudmi. V Benečijo pride dovolj denarja, vendar bi ta sredstva morali razdeliti bolj pravično in smotrno. V teh organizacijah bi moralo biti več demokracije.
TAJNA PARAVOJAŠKA ORGANIZACIJA GLADIO
Tajna paravojaška organizacija je bila dejavna v vzhodni Furlaniji, posebej še v Nadiških dolinah. Formalno je bila pristojna za obrambo meja, v resnici pa je nadzorovala, zasledovala in vodila kartoteke ljudi, ki bi lahko bili sumljivi in nevarni (krajevni župniki, slovenofili, komunisti in njihovi simpatizerji), ter nad njimi izvajala preventivno in represivno dejavnost. Še po razpustitvi so njeni zaupniki in člani vzdrežvali stalno protislovensko, bojkotirali in preprečevali so vsako pobudo širjenja lokalne kulture. V vseh povojnih letih v Benečiji niso odkrili niti enega samega storilca protislovenskih akcij.
Na sodišču v Pordenonu se je s pravnim pobotanjem končala sodna obravnava proti slovenskima duhovnikoma Marinu Qualizzi in Božu Zuanelli, ki so ju italijanski nacionalisti tožili zaradi navedb v knjigi Mračna leta Benečije. Tožniki, trije potomci nekdanjih pripadnikov italijanske tajne paravojaške organizacije Gladio, so obenem odstopili od zahteve po odškodnini več kot milijarde in pol lir in od zahteve po prepovedi javne prodaje knjige in njenem umiku iz obtoka in javnosti. Duhovnika sta v knjigi s pomočjo arhiva monsinjorja Morettija prikazala pritiske na slovensko manjšino, raznarodovalno delo organizacije Gladio in drugo raznarodovalno delo tajnih italijanskih služb po drugi svetovni vojni.
