Zadnje čase kar precej govorimo o vinogradu in o delu v njem. Božja Beseda je očitno tako izbrana, da je primerna času trgatve in spravila pridelkov iz njih v hrame.
Dobro vemo, da vinograd, o katerem se toliko govori v teh preteklih nedeljah, predstavlja Božje ljudstvo, Izrael in še bolj Cerkev, ki je ravno ljudstvo nove zaveze, ki jo je Kristusova žrtev rešila. V tem vinogradu si prizadevamo graditi Božje kraljestvo iz dneva v dan, resničnost, ki je že tu (Jezus jo je utelesil, je bil njen nosilec), ki pa jo je treba še popolnoma uresničiti in se bo izpolnila ob dokončni vrnitvi Kristusa v slavi, ko bo njegovo kraljestvo večno potrjeno z enkratnim premagovanjem zla.
Medtem ko čakamo, da se to prihodnje upanje uresniči (kot recitiramo v mašnem kanonu), se zavezujemo, da bomo skupaj z Gospodom Jezusom Kristusom gradili kraljestvo v vsakdanjem krščanskem življenju v prenovljeni dimenzija vere, upanja in dobrodelnosti, tako da se vsak odzove kot je primerno njegovi poklicanost.
Vinograd za vse
V “vinogradu” ali bolje rečeno v Cerkvi je prostor za vse in nihče ni oproščen dolžnosti ali zavez. Delovati je treba le s skrbnostjo in iskrenostjo dobrega oskrbnika, pri čemer je treba izpustiti vse vrste ponosa, arogance in neproduktivne ošabnosti ter si prizadevati za rast Božjega kraljestva v službi bližnjega. Sad, ki ga Bog pričakuje, je sad miru, pravičnosti, ljubezni in pridobivanja koristi tako za druge kot za lastno osebo in nihče, ne glede na osebni status ali posebno poklicanost, ni izvzet.
Prejšnje nedelje se je to odražalo na tem, da Bog vsakega nagradi z »enim denarijem« celo za eno samo uro pozornega in skrbnega mučnega služenja in da ima njegovo plačilo, utemeljeno v usmiljenju in odpuščanju, merila, ki se precej razlikujejo od našega.
Božanska nagrada ne temelji na pogodbah ali plačah za nedoločen ali določen čas, temveč preprosto na ljubezni, ki jo je mogoče obilno izliti celo za eno samcato dobro delo.
Na straneh današnjega bogoslužja je še več. Pravzaprav je opisano, da Bog zna čakati in biti potrpežljiv do neverjetnosti in še naprej zaupa vsakemu od nas, kljub temu, da vztrajamo, da v njegovem “vinogradu” ni sadov ali ga celo poseje s plevelom.
Grenko grozdje
Prerok Izaija v pesmi iz prvega berila, za katero se zdi, da se nanaša na priljubljene pesmi, ki so jo izvajali norci in pripovedovalci zgodb, opisuje, kako Gospodov vinograd kljub skrbnim ukrepom in posebnim melioracijskim posegom vztraja pri proizvodnji nasprotnega, za kar je bil zasajen: ta vinograd, to je to ljudstvo, ki namesto dobrih sadov upanja in ljubezni daje grenko grozdje nasilja in krivic do zatiranih (vrstica 7) in namesto pravičnosti ustvarja hudobnost in nesramnost, kar ustvarja ravno nasprotno od tistega, za kar je bil poklican kot viničar.
Tu Bog potem prepušča ljudi v usodo, ki so si jo je izbrali, in plačali bodo trdo ceno svojih krivic in izgubljenega dobička, tako da bodo postali “zapuščena puščava”.
Kljub temu usodnemu epilogu v Izaijevem pripovedovanju lahko vidimo, da se Bog ne preda “cinizmu” in neobčutljivosti do človeka, ki ne obrodi sadov, ampak še naprej čaka in potrpi, dokler se človek ne odloči za sadove ljubezni, pravičnosti in miru.
Bog še naprej verjame v človeško srce, četudi je preračunljivo in nesramno, zato se predstavlja kot tisti vinIčar, ki najprej vidi svoje služabnike pretepene in zlorabljene, nato pa celo umor lastnega sina. S temi podobami želimo prikazati preroke, ki jih je Bog dejansko poslal izraelskemu ljudstvu in ki so bil, ponižani in preganjani prav zaradi svojega poslanstva. Preko njih je, kot razlaga tudi Jezus sam, Gospod hotel zbrati jeruzalemske otroke, kot bi to storila koklja, ki sprejme piščance pod svoja krila; to pomeni, da bi rad branil Izrael in ga podpiral, toda ljudem je bila taka skrb nepotrebna. Izraelsko ljudstvo se je s svojo hudobnostjo polastilo Gospodovega vinograda in to je resničnost, ki vidno obstaja tudi danes: vsi se predstavljamo kot gospodarji kozmosa in zgodovine, pri čemer uporabljamo in zlorabljamo vse, za kar verjamemo, kot da je nastalo iz naše iznajdljivosti, ki pa je v resnici le darilo tistega, ki je ustvaril svet. Zanikamo sam koncept ustvarjanja in zavračamo idejo transcendentnega Vrhovnega bitja, od katerega je lahko odvisno življenje v kozmosu, in smo si prilastili to okolje v iluziji, da si lahko podrejamo naravne zakone in medtem posegamo v potek stvarjenja, toda vse to samo v našo škodo.
Ubijmo dediča!
V socialnem območju nas nasilje, droge, nebrzdan seks, zloraba otrok in žensk, potrošništvo in lahek dohodek, kso kontekstualni ateizmu in verski brezbrižnosti, zavajajo, da smo postali vladarji sveta in da za svoje krivde ni treba nikomur odgovarjati. Vse, kar nam je Bog zaupal, obravnavamo kot našo izključno lastnino, saj iz resničnosti izključujemo samega Gospoda kot začetnika vsega.
V tej ideji lahko prepoznamo prispodobo Gospodovega Sina, ki ga ubijejo služabniki, ki želijo pobrati njegovo dediščino. Takoj se sklicuje na poseben zakon, ki je takrat veljal v Izraelu, po katerem je ob smrti lastnika zemljišča, ki ni imel dedičev, njegovo kmetijo lahko dobil pravico do deleža in zato so se ti služabniki trudili, da bi se rešili tudi pravega dediča, Gospodovega sina. “Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine”
Tako Sin predstavlja Božjega Sina Jezusa Kristusa, ki bo umrl na križu od nehvaležnih mučiteljev in ki je še vedno križan v nenehni grešnosti, s katero želimo postati gospodarji sveta. Kljub temu hudobnost in smrt nikoli nimata zadnje besede glede odrešenja: Kristus bo vstal od mrtvih in vse oživil in sam obnovil svoj nasad.
V križu svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je »zavrženi kamen, ki je postal temeljni kamen«, Bog ponovno dvigne človeka in vsakemu da nadaljnjo možnost, da prideluje svoje sadove. Kristusova kri je v resnici kraj odrešenja, ker je ravno s prebodene strani Cerkev navzoča z zavezo. Vstali Kristus sam bo za vse: Pot, resnica in življenje, vidno merilo ravnanja po volji nevidnega Boga, mi pa smo smo veje na tem drevesu odrešenja.
Zločin, ki so ga storili Judje, se pokaže v vsej svoji sramotni resnosti: Mesija, ki ga je Oče poslal, da reši svoje ljudstvo, celo presodijo, da ni vreden smrti v svetem mestu, zato je križan izven jeruzalemskega obzidja, tako kot sin iz prilike, ki ga ubijejo zunaj vinograda. Izaijeve prerokbe odmevajo o trpečem služabniku GOSPODOVEM, ki ni bil niti videti več kot človek in pred katerim si je lahko človek v gnusu pokril obraz. Pomislimo na besede Pilata: Glejte, človek”, ko prebičanega Jezusa pokaže ljudstvu.
Cerkev bo torej prevzela starodavne ljudi zaveze, nove ljudi, rojene na ruševinah stare. Gre za zadnje dejanje v zgodovini odrešenja, na katero evangelist Matej aludira z dodajanjem verza 43: “Zato vam povem: Božje kraljestvo vam bo odvzeto in dano ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.” Vsaka možnost integracije med Judi in kristjani ni več obstajala; izjava se seveda nanaša na leta, v katerih piše Matej; toda še danes, po dvajsetih stoletjih, nimamo primernih znakov v prid spreobrnitvi Izraelcev v krščansko vero; res, vsi indici žal gredo v nasprotno smer.
Vendar bodimo previdni! če nam zgodba o Izraelu ne bo opozorilo, da nam prinese tiste plodove spreobrnjenja, ki jih je Bog pričakoval od Judov, bi lahko tudi nas doletela ista usoda.
Potrebna so dejanja, ne besede
Potrebna so dejanja in ne samo besede:
– Proč z vsemi zahtevami glede varnosti, ki temeljijo na prvotni poklicanosti k odrešenju!
– Odstranite vse zaupanje v zakramente, ki jih razumemo kot avtomatizme milosti!
– Odpravite vse domneve, ki temeljijo na pripadnosti Cerkvi kot identitetni privilegij! …
Rešitev nikakor ni zagotovljena a priori. Biti novo božje ljudstvo nas zavezuje k darovanju ljubezni, ki ne pozna meja, če že ne življenja samega.
