Roko na srce, nisem presenečen. Saj vidimo, kako spretni so v Bruslju Hrvati in če jih primerjamo s slovenskim levičarskim jagodnim izborom diplomatov, je jasno, da je bitke za zeleno mizo zelo težko dobiti. Kmet pač zelo težko poje kraljico. Židan zato ni mogel parirati Plenkoviću.
Škoda, da je Janša postal premier šele letos, saj se v Bruslju on in njegova ekipa znajde veliko bolje kot rdeči kadri.
Pred dvema letoma, ko je Slovenija izgubila bitko za teran, sem za Domovino napisal kolumno na to temo. Takrat sem zapisal, da minister Židan ni le zapravil terana, ampak tudi zamudil priložnosti, da bi kaj naredil na področjih, kjer se še da kaj storiti. Naj ponovim še nekaj misli iz kolumne.
Prilika zamujena…
Če imajo lahko Istrani svoj teran, bi v glihi viži morali imeti tudi Vipavci svoj tokaj. Le-tega so namreč pred leti zaščitili Madžari in tega imena danes ne smemo več uporabljati ne v Sloveniji ne v Italiji, pa čeprav je trta izvorna naša.
Minister Židan tudi ni naredil nič za zaščito in promocijo mnogih drugih izvorno slovenskih trt. Če omenim samo vipavska zelen in pinelo. Da so ga Hrvati v Bruslju prehiteli s teranom in da o tem postopku na ministrstvu ni do konca nihče nič vedel, zato ne sme nikogar čuditi.
Nepotrebna dodatna zmeda
Smešno je tudi, da ima slovenski teran zelo nenavadno označbo svoje izvirnosti. Teran PTP. Označba vina na etiketi bi morala biti celo v enako velikih črkah. Kako bo turist (ne le tuji, tudi slovenski) vedel, da so ravno te tri črke ključne, da prepoznaš pravi kraški teran?
Označba zaščitene znamke je namreč običajno krogec s črko R ali črkama TM. Ob kodi PTP brez krogca lahko celo pomisliš, da gre za kako neizvorno vrsto, ki je tako označena, da je ne bi zamenjali s pravo. Turist bo morebiti pomislil celo, da je pravi teran tisti, kjer je poleg imena oznaka v malce večjih črkah »Hrvatska Istra«.
Klobase nam Avstrijci niso vzeli
Evropski poslanec Franc Bogovič je napisal komentar, ki se ga splača prebrati. Slovenski mediji ga bodo večinoma ignorirali, zato ga navajam: “Današnja sodba je končni rezultat mnogo pretirane samozavesti in kategoričnega zavračanja kakršnihkoli pogovorov o tej zadevi s strani takratnega kmetijskega ministra Židana, tako s predstavniki Hrvaške kot tudi Evropske komisije v letih 2014 in 2015, ko se je delegirani akt sprejemal na Evropski komisiji. Delegirani akt namreč niti ne preprečuje niti ne omejuje območja proizvodnje ‘hrvaškega terana’, pač pa ga, kot sortno vino, dovoljuje pridelovati po celotni vinorodni deželi hrvaške Istre. V času, ko sem sam zasedal položaj ministra za kmetijstvo in okolje, sem v primeru, ko so nam Avstrijci na podoben način želeli »vzeti« kranjsko klobaso, v ustreznem dialogu in pogajanjih le-to uspel preprečiti. Zato že ves čas trdim, da bi bilo treba enako postopati tudi v primeru terana.
A sedaj je, kar je. Po blamaži z arbitražo, je zadeva Teran še en diplomatski poraz Slovenije s Hrvaško, v katerem bodo ponovno najkrajšo potegnili tisti, ki so zanj najmanj krivi. V tem primeru so to kraški vinogradniki.”
