Televizija Slovenija je predvajala zanimiv intervju z Matijo Ogrinom, ki ga je pripravil Jože Možina. Oddaja je na voljo tudi na spletu: KLIK
Dr. Matija Ogrin, raziskovalec Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, je poznavalec starejših slovenskih rokopisov, zato je izjemno zanimiv pogovor z njim tudi stik z najstarejšimi pisnimi spomeniki in sploh slovensko kulturo. Med drugim je v oddaji v starem jeziku naših prednikov prebral rekonstrukcijo krajšega besedila iz časa ustoličevanja karantanskih vojvod. Dr. Ogrin pojasni, da je slovenski jezik zelo star, saj so nam Brižinski spomeniki po 1000 letih večidel še dobro razumljivi. V enakem obdobju se je denimo angleščina bistveno bolj spremenila.
Sprava
Dr. Ogrin je družbeno zelo aktiven, med drugim je predsednik Nove slovenske zaveze, društva, ki neguje spomin na upornike proti revolucionarnemu gibanju med vojno in po njej. Vsako leto od leta 1990 pripravljajo spravno slovesnost v Kočevskem rogu za pobite vojne ujetnike. Letošnja je bila trideseta po vrsti, zgodilo pa se je prvič, da so za glavna govornika povabili predsednika republike in predsednika vlade. Prvič se je tudi zgodilo, da je bila spravna slovesnost ob breznu pri Macesnovi gorici, kjer so po ugotovitvah zgodovinarjev in raziskovalcev dejansko pomorjeni slovenski ujetniki. Dejstvo, je bila prva spravna slovesnost leta 1990 na kateri je govoril tudi predsednik Milan Kučan, pa tudi vse kasnejše, organizirana ob breznu Pod Krenom, vidi dr. Ogrin kot namerno zavajanje nosilcev bivšega režima. Sklepa, da je tudi predsednik Kučan vedel, da se prva in kasnejše spravne slovesnosti do letošnje niso odvijale na kraju, kjer ležijo pomorjeni Slovenci. Namen Nove Slovenske zaveze po več kot 75 letih kar se je vojna končala je uveljaviti pokop vseh žrtev in hkrati osvetlitev kompleksnega zgodovinskega dogajanja med vojno in revolucijo skozi prizmo posameznikov in družin, ki jih je zadelo nasilje.
Stomaška pesmarica
Ogrin je povezan tudi z Vipavsko, saj je proučil Stomaško pesmarico, dragoceni rokopis iz 18. stoletja. Gre za izjemno dragocenost, ki jo je hranila Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) v Ljubljani. Gre za poznobaročni rokopis, zvežčič, ki je nastal v drugi polovici 18. stoletja. Rokopis je last družine Klemenčič, ki ga je leta 1965 predala nacionalni knjižnici v proučitev in digitalizacijo in šele nedavno dobila nazaj.
Poznobaročni rokopis vsebuje pesmi o priljubljenih ljudskih svetnikih: sv. Jurij, sv. Aleš, sv. Anton Padovanski, sv. Frančišek Ksaverij, sv. Neža, sv. Peter in Pavel. Med 43 pesmimi so tudi Marijine, pasijonske, praznične, poučne in mašne pesmi. »Peisem Sa novu leitu« v zadnjem delu je datirana z navedbo novega leta 1787. Nekatere tudi posebej omenjajo romanja – Matija Ogrin ocenjuje, da so bile napisane pred 1780. Pesmarica je digitalizirana: KLIK.
Vir: RTVS, Stomaž in Skrilje – zgodovinski vodnik
