Duhovnik pri spremenjenju ponavlja za Jezusom besede: “To je moje telo…, to je moja kri…” Kaj pomeni besedica »to«?
Pomeni kruh in vino, ki ju je dala narava: zemlja, rudnine, voda, zrak, sonce , dež, veter, rosa, vročinah, hlad… Pomeni tudi delež, ki ga je dodal človek, ko je oral, sejal, okopaval, obrezoval, škropil, žel, trgal, mlel … Sodelovale so tudi tovarne, ki so dale orodje, škropivo, stroje, posode … Jezus je s svojim telesom in krvjo povezal vso naravo in celotnega človeka. Vse posvečuje in vsemu daje svojo Božjo prisotnost.
»… ki se daje …« Ljudje smo po naravi takšni, da neradi dajemo. Mnogo rajši jemljemo. Zakaj so na svetu prepiri, spopadi in vojne? Zato, ker nekateri hočejo jemati, česar jim drugi ne dajo. Jezus je drugačen. Daje in se daje. Postaja med nami kruh in ga ponuja, naj ga vzamemo, razlomimo in jemo.
Računsko vzeto se Jezusu takšno dajanje ne izplača. Prav tako, kot se kruhu ne izplača, da se daje v jed. Zmanjka ga in ni ga več. V resnici pa se spremeni v drugačen, višji način bivanja. Spremeni se v življenjsko moč tistega, ki ga je jedel, da postane močan in zdrav, sposoben za delo in za ljubezen. Tudi materi se, računsko vzeto, ne izplača biti mati, roditi in vzgajati otroke ter skrbeti za družino. Vsega tega ji nihče ne more poplačati. Toda njeno dajanje se spremeni v višjo obliko. Svetu je dala novega človeka, ki ga ne more dati nihče drugi kot le ona.
Podobno velja za očeta v družini, za učitelja v šoli, za delavca v tovarni, za zdravnika v bolnišnici, za duhovnika v župniji, skratka, za vsakogar, ki se daje in mu pri tem ne gre predvsem za lastno korist. Računsko gledano se to dajanje nikomur ne izplača, toda človeštvo od takih dajalcev živi.
Med vsemi, ki se dajejo, pa se najbolj daje Jezus. Zato svet od njega najbolj živi.
