Televizija Slovenija je objavila intervju dr. Jožeta Možine, vipavskega režiserja, zgodovinarja in urednika, ki je vzbudil precej pozornosti. V goste je namreč povabil precej redko videnega gosta na nacionalni RTVS dr. Žigo Turka, profesorja, družbenega analitika in nekdanjega ministra. Ki občasno napiše tudi kaj za Vipavsko. Oddaja je na ogled tudi na internetu: KLIK.
Oddaja je, kot običajno, bila deležna nekaj kritik stalnih kritikov vsega, kar dr. Možina ustvari. Še več pa je bilo pohval. Pri eni se je Možina odzval s pronicljivim tvitom. V čivku je pokazal, kakšni bi morali biti novinarji, avtonomni in pokončni. Hkrati je pokazal, da se urednikov, ki so podaljšana roka nekaterih politikov in stricev iz ozadja ne boji in se jim v imenu medijske svobode in prorgamskih standardov RTVS lahko tudi upre. Odzval se je na pohvalo gledalca, ki je omenil, da se je intervju s Turkom urednikom “izmuznil”. Možina je odgovoril: “Hvala, a dr.Turk se ni »izmuznil«. Kot novinar TVS izbiram goste avtonomno. Zavedajoč se manka pluralnosti, posebej tiste, ki jih drugi ne. So tudi težave a zmoremo. Sicer pa, ko gre za javni interes mora novinar, posebej javne TV o pritiskih/ blokadah/cenzuri spregovoriti jasno.”
Zaradi pogumne drže, ki bi jo morali imeti vsi novinarji, smo v uredništvu Vipavske mnenja, da gre za čivk meseca.
Napovednik
V tokratnem intervjuju na TVS je dr. Žiga Turk, ki velja za enega najbolj avtonomnih intelektualcev pri nas, poleg svojega poklicnega profesorskega dela na gradbeni fakulteti v Ljubljani orisal tudi svoj pogled na zdajšnje razmere v državi na področju politike in medijev. Njegova stališča so posebej zanimiva zato, ker odstopajo od glavnega medijskega toka, za katerega Turk meni, da je sestavni del histerije, ki želi zrušiti trenutno vlado ne glede na to, da deluje uspešno. »Mene čudi, od kot ta popadljivost, to histerično nasprotovanje vsemu, kar vlada naredi. Se mi zdi, da to sodi v slovenski vzorec neverjetne nestrpnosti, ki vztraja v delu slovenskega političnega prostora do tega, kar ni del pridobitev revolucije, če najbolj na kratko povem,« pravi Turk in dodaja, da bi od resnih državljanov pričakovali konstruktivno držo in ne destrukcije za vsako ceno.
Ob nizu razlogov za take razmere prof. Turk poudarja, da je dominanten medijski prostor v 90 odstotkih prežet z enim pogledom na svet, kar ustvarja medijsko konstrukcijo realnosti, ki je v domeni slovenske levice. Ta je po prepričanju dr. Žige Turka zdaj, ko boj za delavske pravice ni več aktualen, našla svoj politični motiv v antijanšizmu. Janez Janša po prepričanju gosta stoji na točki, »v kateri se simbolno skoncentrira vse tisto, kar pridobitvam revolucije v Sloveniji ni všeč«. Razlog, zakaj pri tem sodeluje tudi dobršen del medijev, vidi dr. Turk najprej v kadrovski politiki, ki se vleče še iz časov enoumja. Po drugi strani pa ugotavlja, da so mediji v krizi, saj se množica uporabnikov seli na splet, mediji pa vidijo eno od možnosti preživetja v tem, da utrjujejo predsodke. Gost poziva k pluralizaciji medijev, pri tem pa je posebej pozoren na poskuse cenzure pod krinko preganjanja sovražnega govora, lažnih novic in podobnega. Poglavitno pričakovanje državljanov od politike je, da imajo kompetentno vlado, ki kakovostno opravlja svojo funkcijo v dobro ljudi. Sedanji vladi pripisuje, da vleče dobre in učinkovite poteze, kar se utegne po Turkovem prepričanju maščevati tistim, ki širijo protivladno histerijo.
Po njegovem je odgovornost tako vladajočih kot opozicijskih politikov in tudi novinarjev, da preprečijo hujskanje in sistematično ščuvanje, kakršnemu smo priča zdaj: »Pomembno je, da države vstopamo v to krizo malo bolj složno, ne pa da imamo občutek, da nekateri komaj čakajo, da bi prišlo do kaosa, v katerem bi lahko dosegli spremembo režima tako, kot so že enkrat v letih ’41, ’42 poskušali. Povezanost in sloga – to je v teh razmerah pomembno.«
Dr. Turk upa, da se bodo razmere glede pandemije umirile, vendar opozarja na sicer majhno verjetnost, da se to ne bo zgodilo, in v tem primeru so posledice lahko katastrofalne. »Zato se je treba pripraviti, kako bomo na tej barki skupaj, kako bomo složni, kako bomo drug drugemu pomagali, ne pa drug drugega metali v morje.« Kot orodji za spopad s krizo vidi dr. Turk tudi ponižnost in hvaležnost, pozabljeni vrlini, ki ju v pogovoru na zelo zanimiv način naveže na sedanje razmere.
