Tabu
“O konkretnih številkah je težko govoriti, saj klinične izkušnje kažejo, da se marsikdo sploh ne spomni, da je bil kot otrok spolno zlorabljen. To pomeni, da slike o sami zlorabi nima v zavestnem spominu, so pa vse senzacije, afekti, čutenja vpisani v telesnem spominu. Telo si vse zapomni… In če takega človeka vprašamo, če je bil kdaj v življenju spolno zlorabljen, bo gotovo rekel NE, pa čeprav se bo v času terapije izkazalo, da bodo začeli boleči spomini prihajati na dan. Marsikdo sploh ne ve, kaj vse je lahko spolna zloraba.”
Vsaka pet deklica je zlorabljena
“Vzorec, ki sem ga sama zajela v eni od svojih raziskav je bil zagotovo premajhen, ni bil reprezentativen, vendar sem kasneje v raznih skupinah, kjer sem predavala, dajala izpolnjevati vprašalnike, kjer se je vedno potrdila zelo podobna številka. Tako kot pri raziskavi so odgovori pokazali, da je bila v življenju spolno zlorabljena povprečno vsaka šesta oseba (približno vsako peto dekle in vsak sedmi fant). Žal se te ugotovitve in rezultati bistveno ne razlikujejo od rezultatov raziskav, ki so jih izvedli npr. v ZDA, kjer je bilo število udeležencev deset ali celo stokrat večje.”
Kaj točno je spolna zloraba?
“O spolni zlorabi govorimo, ko pride med dvema osebama do neprostovoljnih spolnih stikov. Pod spolni stik spadajo vse oblike vedenja, ob (ali po) katerih se žrtev počuti umazano, grdo, krivo, ponižano, osramočeno in nevredno. To je lahko neprimerno dotikanje, opolzko govorjenje, penetracija s prsti ali predmeti, masturbacija, analni, genitalni ali vaginalni kontakti, razkazovanje pornografije…”
Nekje sem prebral, da bi morali zdravila, ki jih vstavljamo v zadnjično odprtino celo povsem prepovedati. Kaj menite o tem?
“Terapevtske izkušnje kažejo, da je bolj kot vse definicije pomembno to, kaj žrtev čuti in kakšna sta bila namen in notranja drža storilca. Če se ob tem spolno vzburja in izkorišča zaupanje, nemoč žrtve, potem je jasno, da je to spolna zloraba. Če pa gre za skrb, ljubezen in je namen pomagati, potem to ni zloraba. Naj navedem konkreten primer: otrok ima vročino. Mama mu v analno odprtino vstavi svečko, ker mu želi pomagati; želi da bi temperatura čimprej padla, ob tem se niti pod razno spolno ne vzburja. Neka druga mama pa lahko prav tako vstavlja svečko ali celo kake druge predmete v anus (ravno tako pride do penetracije kot pri prvem primeru) vendar z drugim namenom (da se spolno vzburja) in z drugo notranjo držo (izkoristiti otroka).”
Ali lahko govorimo o velikih in manjših spolnih zlorabah?
“Ljudje res pogosto razmišljajo v tej smeri, češ, če se jo je “samo malo dotikal”, potem pa to ni nič takšnega in bi lahko že pozabila in šla naprej, ne pa da doživlja take posledice, kot bi jo posilil. Kakšne posledice bo nekdo doživljal ni toliko odvisno od “resnosti zlorabe”, ampak od tega, koliko je bil star ob zlorabi, ali se je žrtev lahko o zlorabi komu zaupala, kakšen je bil odziv, v kakšnem odnosu je bila žrtev s storilcem (znana oseba, sorodnik ali popoln neznanec), kako dolgo je zloraba trajala, itd. Skratka, veliko je dejavnikov, ki vplivajo na doživljanje posledic. Kot terapevtka ugotavljam, da lahko pri okrevanju žrtvi najbolj pomaga družina: da ima mamo, ki ji verjame in z njo sočustvuje, ali da ima očeta, ki bo poskrbel za varnost otroka. Če pa je ravno družina največja nevarnost za zlorabo, potem je lahko že en sam nedolžen dotik s strani storilca bolj travmatičen kot posilstvo na ulici. Dejstvo je, da spolna zloraba VEDNO pusti posledice. Tako klinične izkušnje kot tudi raziskave kažejo, da se lahko posledice pokažejo takoj ali pa tudi šele čez nekaj let. Presenetljivo je, da lahko žrtev še leta po zlorabi na zunaj deluje povsem normalno, kot da se ne bi nič zgodilo.
Spomine potlačijo
“Ja, res zveni prav neverjetno. Čutenja so tista, ki se nezavedno prenašajo, ne simptomi. Morda to najlažje razložim s primerom: ste v svoji pisarni na delovnem mestu, notri vstopi jezen šef. Tudi če nič ne reče, začutite takoj stisko, njegovo jezo. Ali pa v čakalnici pri zdravniku. Tam je veliko tesnobe, ker ljudje čakajo na izvide, mnenje zdravnika, diagnozo. Kam se boste usedli? Zelo verjetno tja, kjer boste intuitivno čutili, da je najmanj stiske. Pa to sta samo dva primera, ko govorimo o tujih ljudeh. Če pa otrok živi leta ob svojih starših, ali mož ob ženi, potem je vsak dan kar nekaj priložnosti oziroma stikov, prek katerih se čutijo vse neizrečene in potlačene stiske. Tudi stiske nepredelanih travm
Telo zmrzne
Je težava tudi, ker se žrtve težko branijo?
“Zlorabljeni pogosto občutijo veliko krivdo, če se niso branili ali pobegnili ali kako drugače reagirali. In to ne glede na to, da so izjemno redki primeri, ko se žrtvi uspe ubraniti ali zbežati. Kam naj otrok pobegne pred staršem, če ga ta zlorablja? Dejstvo je, da v tistem trenutku niso mogli narediti prav ničesar, saj je njihovo telo ‘zmrznilo’. Ta odziv se zgodi avtomatsko in neodvisno od naše volje. Takrat se v telesu izloča toliko stresnih hormonov, ki blažijo bolečino, delujejo kot anestetiki in pod njihovim vplivom realnost žrtev dojema drugače, kot bi jo sicer. Zato mnoge žrtve rečejo, da se jim zdi, kot da je posilstvo trajalo celo večnost. Ali pa, da jih v tistem šoku sploh ni toliko bolelo, da jih celo sedaj, ko se te stiske in čutenja prebujajo, bolj boli. Stresni hormoni so nekako v službi obrambe telesa in psihe, saj preplavijo del v možganih, ki mu rečemo hipokampus, kar posledično pripelje do tonične imobilizacije. Telo otrpne, saj istočasno delujeta parasimpatični in simpatični živčni sistem. Podobno kot pri avtomobilu: če istočasno držimo plin in sklopko, se avto ne bo nikamor premaknil, ampak bo samo rohnel. Do podobnega fenomena zamrznitve pride tudi, ko se denimo vozimo v avtomobilu, potem pa nas nasilen udeleženec v prometu nepričakovano prekolne in nadere, kako vozimo. Takrat je velika verjetnost, da bomo od presenečenja šokirani in ne bomo sposobni ničesar reči nazaj. Zamrznili bomo. Po par minutah, ko je že vse mimo in nasilneža ni več na vidiku, pa začutimo, da se nam tresejo noge, naše srce bije hitreje, in v trenutku vemo, kaj bi mu morali reči nazaj. Očitamo si, zakaj smo ostali tiho. A vendar takrat, v tistem šoku, tega nismo zmogli. A to pomeni, da smo mi krivi? Nikakor. Tudi žrtve spolne zlorabe NIKOLI in NIKDAR niso krive ali odgovorne za spolno zlorabo. Tudi če se niso branile, tudi če niso pobegnile, tudi če jih je telo izdalo in so zraven čutile na trenutek celo ugodje. Vedno je za spolno zlorabo kriv in v polnosti odgovoren tisti, ki zlorablja.”
Zakaj pravzaprav pride do posilstva? Gre predvsem za spolno potešitev?
“Spolna potešitev ali prekomerna potreba po spolnosti ni nikoli primarni vzrok, da bi nekdo spolno zlorabljal, posiljeval. Če bi to bilo res, potem bi vsi tisti, ki nimajo partnerja, ali ki so zavezani celibatu, bili najbolj možni storilci. Tako iz teorije kot iz prakse pa vemo, da so lahko storilci navzven povsem normalni ljudje. So uspešni v svojih službah, poročeni, imajo celo otroke. Velikokrat so na uglednih položajih in v okolici zelo sprejeti. Stereotipno gledanje na storilca kot razcapanega alkoholika še zdaleč ni realno. Glavna motivacija za posilstvo je v očeh storilca največkrat nemoč, šibkost, nedolžnost žrtve, kar pri njemu prebudi občutek dominantnosti, kontrole in maščevanja. Nezavedno gre lahko za ponavljanje stisk, ki jih je posiljevalec doživljal kot otrok. Takrat je bil sam v vlogi tega nedolžnega, nemočnega otroka. Morda je odraščal ob nasilnem očetu, ki se je izživljal nad vso družino. Morda je imel dominantno mamo, ki je želela vedno imeti vse pod kontrolo. Morda je bil sam spolno zlorabljen – ena tretjina storilcev je bila sama žrtev spolne zlorabe. Ker ga nobena ženska ni zaščitila – to bi najprej morala narediti mama – se maščuje ženskam in jih prezira, tako kot se je sam kot otrok čutil prezrtega. Teh razlag je še veliko. Vsem pa je skupno, da tisti, ki je sposoben spolno zlorabljati, nikoli ne občuti sramu, gnusa, strahu in krivde, ampak vsa ta čustva nezavedno prenese na žrtev. Dejstvo je, da še tako grozno otroštvo storilca ne more biti opravičilo za spolno nasilje. Sicer bi zagotovo lahko izpustili vse ljudi iz zaporov, saj sem prepričana, da jih je večina imela težko otroštvo.”
Ljudje v farizejski maniri radi rečemo, da je bil nasilnež izzvan in da si je žrtev malce tudi sama kriva. Kaj pravite o “izzivalnem vedenju”?
“Res se pogosto sliši, da je žrtev izzivala, ker je bila zapeljivo oblečena. Kot terapevtka se vsakodnevno srečujem z žrtvami spolnih zlorab, a še nobenega dekleta nisem slišala, da je bila v mini krilu zato, ker je ‘iskala zlorabo’. Ja, morda se je hotela počutiti bolj ženstveno, ali celo privabiti kakšen pogled ali pozornost. Zlorabe pa nikoli! To je še eno zmotno prepričanje, ki je pogosto in krivdo pripisuje žrtvi, ne pa storilcu. Še vedno lahko tu in tam slišimo, da je mož udaril ženo, a ni imel druge izbire, ker je ta preveč jezikala. Ali celo, da so nemogoči otroci krivi, da se je mama spet napila. To je noro, kako hitro ljudje obrnemo sliko! Če bi vam v hišo vlomili, bi se verjetno ne strinjali, da je razlog za vlom njeno lepo pročelje in umetelna ograja. Da je hiša tako lepa, da je roparja kar sama vabila. Nasprotno, pričakovali bi, da bo vlomilec kaznovan, saj je v polnosti odgovoren za kaznivo dejanje.”
Kaj pa preventiva? Kako zmanjšati potencialno ogroženost?
“Žal univerzalnega recepta, ki bi stoodstotno deloval, ni. Če se storilec odloči, da bo zlorabil, potem bo vsekakor to storil. Je pa res večja verjetnost, da bo izbral otroka, ki doma nima podpore ali je bolj osamljen in željan pozornosti, prijaznih besed in pohvale. Najboljša preventiva je urejena družina. V varnem okolju in ob sočutnih starših bo otrok vedno lahko povedal, da ga je strah, da je žalosten, da ga je sram. Z drugimi besedami – starši bodo čutili njegove stiske, saj bo lahko izrazil svoja čustva. Dobra preventiva je tudi, če starši ali vzgojitelji otroka naučijo, kaj so varni in kaj nevarni dotiki. Da ima otrok pravico reči ne, da ni nič narobe, če je jezen, ko se mu zgodi krivica, da je samo on gospodar svojega telesa. Navsezadnje pomaga tudi družinski pogovor o spolnosti, ki je primeren otrokovemu razvojnemu obdobju. Tako bo otrok čutil, da spolnost ni prepovedana tema in bo dobil imena tudi za intimne dele svojega telesa.”
Interenet: manj je več
Ali je objavljanje fotografij svojih otrok na internetu tudi nevarno?
“Glede interneta je pri objavljanju osebnih stvari, kot so fotografije otrok, najbolje, če jih je čim manj. Nikoli ne vemo, kdo vse ima pristop do tega gradiva in za kaj ga bo uporabil. Prijateljem in sorodnikom bomo gotovo raje osebno pokazali ali podarili ljube fotografije in podatke. Pri tem se je morda dobro vprašati, zakaj denimo na facebook dajati vsa osebna sporočila in cel kup fotografij. Mar zato, ker si želimo čim več pohval s strani spletnih prijateljev, saj bi sicer bili razočarani, če na njegovem profilu ni nobenega komentarja? Pri objavah na spletu je zagotovo boljša višja kot nižja meja in boljše več strahu kot malo strahu.”
Kako se žrtev izvije iz primeža zlorabljanja? Včasih je praktično nemogoče, saj so storilci pogosto starši?
“V takih primerih je zelo majhna verjetnost, da se bo žrtev lahko sama rešila. Če ni nekoga od zunaj, ki sproži postopek ali odreagira na način, da bo žrtev zavarovana, se bo zelo verjetno zloraba še dolgo dogajala, vse dokler ne bo žrtev dovolj stara, da fizično postavi mejo ali odide od doma.”
Ali žrtev sploh lahko kdaj še zaživi normalno življenje?
“Dobro vprašanje. Prej bi rekla, da lahko po dolgih mesecih ali letih garanja in predelovanja zlorabe zaživi funkcionalno življenje. Nikoli ni več tako, kot bi bilo, če se zloraba ne bi zgodila. Lahko pa so ti ljudje zaradi stisk in krivic, ki so jih preživljali in kasneje razrešili, zelo sočutni in dobri starši, partnerji in nasploh ljudje.”
Zelo na tapeti so pedofili iz duhovniških vrst. Jih je veliko?
“Mislim, da so ljudje upravičeno kritični do pedofilije s strani Cerkve, saj bi morali biti prav duhovniki zgled dobrega moralnega življenja. Če bi bil samo en duhovnik pedofil, bi bilo to že preveč; a je jasno, da ni samo eden.”
Se Cerkev dovolj ukvarja s pedofili v vrstah duhovnikov? In šole, se dovolj ukvarjajo s pedofili med učitelji?
“Ne, niti Cerkev, niti šola se ne ukvarjata dovolj s pedofili in v večini primerov (ne v vseh) ne ukrepata ustrezno, dovolj hitro – v zaščito žrtve. Zato se mi zdi tukaj nujno, da imajo starši odprte oči in da naredijo vse, da bo njihov otrok na varnem.”
Premila zakonodaja
Zakonodaja se zdi premila. Nekdo za posilstvo dobi nekaj mesecev (ali let) zapora, žrtev pa je kaznovana vse življenje?
“Zakonodaja je res premila glede na vse trpljenje in posledice, ki doleti žrtve. Je pa tudi res, da če bi se držali dosledno zakonov takih, kot so, da bi bilo že to veliko. Problem pri spolnih zlorabah je vedno dokazni material in pa veliko število primerov, ki nikoli niso prijavljeni. Če pa so prijavljeni, je med temi kar nekaj zastaranih. Tak kriminal nikoli ne bi smel zastarati. Če je nekdo zlorabil, potem se to s časom ne more izbrisati.”