Odpustiti novinarje(m)

Odpuščanja novinarjev so v zadnjih letih postala stalnica. Presenečenje to pač ni. Številke prodanih izvodov časnikov in revij že poldrugo desetletje napovedujejo krčenje števila zaposlenih. Najlažje je odpustiti novinarje. Neizprosno padanje števila prodanih dnevnikov v naši državi je pri nas celo strmo kot v sosednjih državah, po drugi strani pa imajo slovenski mediji v ozadju razne botre in tajne fonde, ki finančno izdatno ščitijo medije pred propadom.

Drugačni medijski lastniki

Tino Mamić. Prispevek je nastal v sodelovanju s spletnim portalom Domovina.je. Lahko ga tudi poslušate: KLIK

 

Dokler so lastniki medijev izhajali iz vrst novinarjev ali politikov, so to bili politični aktivisti. Izvrševalci politične volje, predani svojemu političnemu prepričanju. A vrag je vzel šalo, ko so se najprej lastništvu nad mediji odpovedali novinarji in hitro prodali svoje delnice. Počasi pa so se tudi z mest direktorjev poslovili zoon politikoni, borci za svojo politično opcijo. Na njih mesto so prišli novi direktorji in novi lastniki, ki jim ni več najvišja vrednota revolucija, ampak samo še denar. Zato so sedanji lastniki medijev bolj tajkuni in manj politiki.

Mali novinarji so v tej spremenjeni situaciji postali nepomembni. Mirno so se jim odrekli direktorji, ker skušajo tako nekaj privarčevati in si tako bolj napolniti žepe. A zdi se, da so se jim odrekli tudi strici iz ozadja, saj oni razmišljajo predvsem o obstoju rdečih medijev, ne pa tudi ljudi.

Hkrati so ti najranljivejši, najmlajši in najslabše plačani novinarji velikokrat tudi najbolj ponižni, tihi in najbolj sključenih hrbtov, saj so šele na začetku svoje kariere. Zato velikega odpora ne bo, pa če se njihovi predstavniki še tako glasno repenčijo. Kdor jih pozna, dobro ve, da je to le predstava za javnost. Ker mnogi novinarji še danes mislijo, da so vojaki revolucije, je povsem možno, da bodo odpoved sprejeli tiho in ob izhodu vratarja prosili, naj direktorju prenese njihove pozdrave in vero v boljšo prihodnost medija.

Tako kot so sovjetski komunisti, tik preden so jih pokosili streli strelskega voda rdeče armade, zakričali Živel Stalin! Niso namreč hoteli verjeti, da je montirane procese naročil sam Stalin. Tako mnogi slovenski novinarji še danes verjamejo v dobre strice iz ozadja.

Spletni mediji prehitevajo klasične medije po levi in desni. Za časnike je zato prišel čas, ki so ga knjige doživele ob poplavi filmske produkcije.

Neprilagojeni

Spletni mediji prehitevajo klasične medije po levi in desni. Za časnike je zato prišel čas, ki so ga knjige doživele ob poplavi filmske produkcije. Knjige kljub televiziji niso izumrle. So se pa prilagodile. Isto, prilagoditev, čaka tudi časnike in revije. Dnevnike in revije bodo nadomestili brezplačniki, ki se jih lahko tiska v velikih nakladah za razmeroma malo denarja.

Žal uredniki in lastniki slovenskega tiska o novih medijskih praksah ne vedo veliko. Spremembe vidijo kvečjemu v izjemnem povečanju oglasnih člankov, ki dnevno kršijo novinarski kodeks. Zaradi takih urednikov, ki so se do svojih mest prikopali zaradi tako imenovane negativne selekcije, je prihodnost slovenskih medijev še toliko bolj pesimistična od tiste v zahodnih državah.

In prav bizarno je videti, da so pri tej negativni selekciji aktivno sodelovali prav novinarji, saj so v duhu komunističnega samoupravljanja vedno dajali mnenje ob imenovanju novih urednikov. Čeprav se je s temi glasovi vedno manipuliralo in mnenje novinarjev dejansko nikoli ni štelo praktično nič, pa so pravno-formalno novinarji sami krivi, da imajo tako vodstvo, saj so ga sami izvolili.

Nove internetne in televizijske oddaje pridejo tja, kamor zaradi stricev iz ozadja do nedavnega nihče ni mogel.

V ospredje stopajo mediji nove dobe

Elektronski mediji kažejo povsem drugo sliko kot tiskani. Čeprav tudi televiziji pada gledanost, posebej informativnih programov, pa je odmev televizije in interneta vsak dan večji. Z ogledom nazaj so gledalci, naveličani enournih informativnih blokov razvlečenega poročanja o nepomembnih stvareh, prišli na svoje, saj si lahko dnevnik ogledajo v petih minutah. Brez slabe volje zaradi ponavljajočih se sporočil enih in istih bebavih oglasov.

In prav v elektronskih medijih Slovenija v zadnjih letih doživlja prej neslutene premike. Nove internetne in televizijske oddaje pridejo tja, kamor zaradi stricev iz ozadja do nedavnega nihče ni mogel. Tabuizirane zamolčane teme so postale globalne, dosegljive vsakomur. Internetni arhivi pa mnoge vsebine hranijo na daljši rok, kar njihovo odmevnost še poveča.

Ena sama oddaja ima lahko dandanes večji doseg kot vsi slovenski tiskani mediji. En sam članek na portalu Domovina.je ima lahko večjo branost kot katerikoli članek v vseh slovenskih dnevnikih.

Svetle izjeme

Ko se v elektronskih medijih pojavi prodorna novica, lahko to povzroči odstop ministra. Samo Bojan Požar se lahko pohvali s kar nekaj objavami, ki so privedle do odhodov visokih politikov. Zato sta nedavni oddaji Tarča, ki jo vodi Erika Žnidaršič, izjemnega pomena. Najprej zaradi razkritja korupcijskega ozadja ljubljanskega župana, zadnjič pa zaradi odkritja dokazov o organizirani bančni mafiji, ki se peča s kriminalnim izsiljevanjem svojih strank.

Logika stvari kaže, da je tovrstna korupcija vodena z vrha slovenskih bank, medtem ko vlade gledajo stran (ali celo sodelujejo v kriminalni raboti?). Čeprav je nacionalna televizija glavni medij, ki je aktivno sodeloval pri lansiranju in popularizaciji tako imenovanih novih obrazov, od Kresalove do Jankovića, Cerarja in Šarca, pa ima sedaj tudi velike zasluge, da se je mitologija o super poslovnežu plavih oči začela sesuvati.

Odpustiti novinarje(m)

Mediji so pomagali zrušiti berlinski zid. Mediji so pomagali pri osamosvojitvi naše države. A so ključno pripomogli tudi pri vzpostavitvi globoke države. Danes imajo zato novinarji priložnost, da se odkupijo. Potem jim bo marsikaj odpuščeno. Bolje, da te odpustijo, kot da ti javnost – ne odpusti.

Komentar je nastal v sodelovanju s portalom www.domovina.je. KLIK

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več