Že vse od obnovitve koprske škofije je tlela velika želja, da bi uredili arhiv z dragocenimi matičnimi knjigami, ki so nastale po primorskih župnijah. Konec leta 2015 je slednjič odprl vrata nov škofijski arhiv in v nekaj tednih sprejel že skoraj vse primorske župnijske matične knjige, starejše od sto let. Tako so dragoceni stoletni rokopisi, mnogi vezani v usnje in pergament, rešeni pred nevarnostmi, ki so nanje prežali v starih in vlažnih prostorih praznih župnišč.
Z novim arhivom je njegovo vodenje prevzel mlajši duhovnik Luka Tul, ki je na novo delovno mesto prišel »oborožen« s formalnim znanjem magistra znanosti cerkvene zgodovine in praktičnimi izkušnjami dela v arhivih. Študiral je v Rimu, ko pa po njegovih besedah še ni bilo dogovorjeno, da bo postal škofijski arhivar.
Nekateri duhovniki, pa tudi verniki, so se zelo težko poslovili od matičnih knjig. Župnijski arhivi so ohranili samo še matične knjige iz obdobja zadnjih sto let. So pa jim ostali prepisi, indeksi, uradni zapisniki, pa tudi stari urbarji. V nekaj letih, ko bo vse gradivo tudi digitalizirano, pa bodo župnije dobile knjige nazaj v elektronski obliki. Arhivska stroka namreč nalaga, naj se stare knjige dajo na eno mesto, v en arhiv, kjer je najbolje poskbrljeno, da se bo ta dediščina ohranila za prihodnje rodove. Gre pa za veliko dela, pravi mag. Tul: »Digitalizacija poteka počasi, saj je v arhivu zaposlen samo en človek. Spričo količine gradiva in drugega dela bo postopek trajal vsaj dve ali tri leta.«
Knjige so danes za nekatere precej oddaljene, če pomislimo, denimo, da je za stare matične knjige iz Bovca treba narediti pot, ki traja dve uri. Zato je posebej med nekaterimi duhovniki zelo živa ideja, da bi se del knjig hranil v posebnem oddelku arhiva, ki bi ga vzpostavili v Novi Gorici ali na Sveti Gori. Zakaj se to ni uresničilo, ni treba veliko ugibati, saj je že glavna stavba novega arhiva bila za škofijo precejšen zalogaj. Primorski verniki so zato imeli tudi nabirko. Je dislocirana enota vendarle še v načrtu za prihodnost, smo vprašali Luka Tula, ki je odgovoril: »Ideja o podružnici v Novi Gorici je bila precej živa. Glede na trenutne razmere pa zdaj ne morem napovedovati njene uresničitve.«
Ko so bile knjige razresene po več kot sto župnijah, je bilo raziskovanje velikokrat težavno in za župnike, skrbnike arhivov, obremenjujoče. Veliko časa so namreč morali porabiti z različnimi ljudmi, ki so iskali svoje prednike. Če je šlo za zgodovinarje, ki so gradivo znali uporabljati in paziti, da se ne bi kaj uničilo, ni bilo problemov. A velikokrat so v arhive zahajali tudi preprosti ljudje brez vsakega znanja, ki so potem duhovnike obremenjevali s svojimi zahtevami za iskanje prednikov. Kljub veljavnemu ceniku za strokovno pomoč so le redki duhovniki takim obiskovalcem tudi kaj zaračunali. Je pa v povojnih letih kar nekaj listov iz različnih matičnih knjig bilo na skrivaj iztrganih in ukradenih.
Nevarnosti so bile tudi drugačne narave. V nekem arhivu na severu Primorske je skrbni župnik matične knjige v podružnici zaklenil v staro blagajno. A glej, prišli so lopovi in misleč, da so v blagajni dragocenosti, odnesli težko blagajno. Ko so jo skriti slednjič uspeli odpreti, so bili nad dragocenostmi razočarani in so vse skupaj odvrgli. Na srečo so policisti blagajno z maticami našli. Na nesrečo pa so nepridipravi pri nasilnem vdiranju v blagajno uporabljali mastno, ki jo sedaj s knjig treba odstraniti.
Ob selivi knjig v Koper se je na različnih krajih našlo tudi nekaj knjig, ki so bili založene ali izgubljene. Matične knjige za Trnovo nad Gorico, ki so bile izgubljene nekaj desetletij, so tako zopet na voljo. Še vedno pa nekaj knjig manjka, denimo najstarejša krstna matična knjiga za Ajdovščino in Šturje.
Zdaj teh težav ni več. Arhiv v Kopru je odprt za obiskovalce vsak ponedeljek in četrtek od jutra do popoldneva. Kako na to gledajo obiskovalci, kakšni so odmevi, smo povprašali arhivarja. »Otipljiv odmev na odprtje arhiva je večji obisk v njem. Prevzem gradiva z župnij je preusmeril raziskovalce k nam. Zaenkrat ni bilo pritožb nad delom v arhivu, pogoji dela in podobno. Smem torej sklepati, da so stranke zadovoljne.«
Seveda so tudi v koprskem arhivu omejitve. Vsak arhiv ima namreč svoj pravilnik. Poglejmo nekaj pravil. Fotografiranje je možno proti plačilu. Če to primerjamo s tržaškim nadškofijskim arhivom, je v slednjem fotografiranje možno brez vsakih omejitev. V goriškem nadškofijskem arhivu pa je za vsako fotografiranje treba pridobiti podpis škofa. V enem dnevu v Kopru lahko stranka pregleduje največ šest knjig. V Gorici in Trstu ni nobenih omejitev glede tega, v ljubljanskem nadškofijskem arhivu pa lahko stranka dnevno dobi vpogled v devet knjig. Število mest v čitalici je omejeno, zato je treba termine rezervirati. Običajno je na vrsto treba čakati nekaj dni ali kvečjemu tednov.
Kaj pa arhivi, ki so bili predvsem v prvi ali drugi svetovni vojni uničeni (Marezige, Rihemberk)? Prepise teh knjig namreč hranita nadškofijska arhiva v Gorici in Trstu. Bodo tudi te knjige prišle v Koper? »Prepisi matičnih knjig iz Marezig so že digitalizirani in računamo na to, da jih bomo v kratkem imeli tudi pri nas. Za Rihemberk oz. Branik pa mora ta postopek še steči,« odgovarja Tul.
Arhiv se lahko pohvali, da hrani najstarejše slovenske matične knjige iz 16. stoletja. Tri najstarejše so nastale v istrskih mestih Izola, Piran in Koper (na fotografiji), kjer so večinoma vpisani Italijani. Najstarejša v celoti »slovenska« matična knjiga pa je nastala v Prvačini in imela srečo, da je preživela v času, ko so partizani zasedli župnišče in uničili nekaj starih matičnih knjig. Danes, 440 let po nastanku, je knjiga na varnem v novem škofijskem arhivu. Najstarejše matične knjige pa so bile tudi razstavljene na potujoči razstavi Zakladnice spomina.
