V zadnjih tednih se zdi, da je dogajanje v Sloveniji kar pestro. Medijska mašinerija deluje z navidez pospešeno dinamiko. Vrstijo se afere. Kobal, Prešiček, sendvič… Kar so sicer dogodki, vredni enkratne pozornosti, nikakor pa ne razvpitosti, ki so jo deležni.
Posebno pri Prešičku se nikakor ne morem znebiti vtisa, da je bolj žrtev kot akter, da je mogoče v resnici želel kaj spremeniti, mogoče celo racionalizirati v birokratskem aparatu, ki naj bi štel okoli 130 zaposlenih. Iluzija!
Minister pride začasno, birokrati pa so večni.
V moji preprosti kmečko-podjetniški logiki si seveda ne morem zamisliti, kaj bi lahko počelo toliko zaposlenih. Kolikor mi je poznano, je njihova glavna dejavnost, da delijo denar iz proračuna. Baje da imajo poleg tega še kopico zunanjih sodelavcev, ki jim pri tem pomagajo. Proračun je seveda zapletena zadeva, o tem ne gre dvomiti. Novemu ministru je seveda treba gledati pod prste, vse lepo in prav.
Vendar je izplen precej boren, recimo, da je s prevozi za neslužbene potrebe napravil nekaj škode državi, če bi malo pretiravali, bi to bilo recimo 500 evrov. Ministrstvo je seveda velik aparat, ki ga plačujemo davkoplačevalci in tudi tega ne gre pozabiti. Zelo očitno pa je minister s svojo pojavo zmotil ustaljene navade in razmerja, kar je še poslabšalo že tako slabe odnose. Ne vem, ali je gospod Prešiček bil pravi za to funkcijo, o tem bi težko sodil. Vem pa, da na prostem trgu zaposleni nimajo veliko časa za medsebojne intrige in podtikanja, iz preprostega razloga, ker si morajo plačo zaslužiti in je njihovo delo običajno merljivo.
Dolžnost managerja je, da zna oceniti, koliko zaposlenih potrebuje, da opravijo delo, če tega ne zna ali ne obvlada, propade, tako preprosto je to. Javni sektor seveda nima nobenih realnih standardov, ker jim denar po potrebah dodeli država. Kot ve povedati ljudski glas, je za nekatera delovna mesta dovolj, da je oseba na plačnem spisku in kaj dosti več ni potrebno narediti. Resnici na ljubo, kdor nič ne naredi, mu ni kaj očitati.
Ker razmerja in pristojnosti niso jasne, je na spiskih vedno več zaposlenih, birokracija ustvarja vedno nove potrebe po dodatnih birokratih, ki bi nadzirali in usklajevali delo po nesmiselnih birokratskih postopkih. Kdorkoli bi prišel v to kolesje z zdravo podjetniško logiko, bi nujno pogorel.
Problem torej ni na ministrstvu za kulturo, viden je v vseh strukturah javnega sektorja, kjer na vrh praviloma vedno prilezejo aparatčiki z velikim egom in malo manjšim inteligenčnim kvocientom.
Od njih se pričakuje lojalnost in pasivnost. To so idealni kadri, ki so prilagodljivi, všečni medijem in koristni zakulisnim parazitom. V tem kontekstu je možno videti tudi delovanje sedanje vlade. Posameznike, ki bi pokazali malo preveč iniciative, sistem ob izdatni pomoči medijev uspešno zamenja ali onemogoči.
Nekaj podobnega se je nekoč že dogajalo v režimu bivše države. Žal veliko znamenj kaže, da se v Sloveniji ponovno ustvarja in obuja prikrita oblika avtoritarnega režima, ki sicer nima takega imena, ima pa vse značilnosti komunističnega aktivizma, zlaganosti in propagandizma, ki ga nekateri še pomnimo. Ogromen aparat države, paradržave in medijev se ukvarja z banalnimi problemi v tej družbi zato, da bi prikrili nesposobnosti in neučinkovitost bohotenja javnega sektorja in paradržave.
Kot državljana te države in davkoplačevalca me upravičeno skrbi vpliv in medijska podpora skrajni levici. To so tisti, ki javno simpatizirajo z režimom v Venezueli in se identificirajo z simboli bivšega avtoritarnega režima. Gre za režim, ki je pobijal in vsestransko zatiral drugače misleče podjetnike, intelektualce in posestnike! Toleranca do tega pojava v na videz demokratični evropski državi je zaskrbljujoča. Izgubljamo smisel za prave vrednosti in vrednote. Mediji nam polnijo glave z banalnimi zgodbami in propagiranjem čudaških mitingov in simbolov bivšega totalitarnega režima. Vsakomur , ki se ne čuti ravno pripadnik njihove črede, tako ubijejo voljo, smisel za svobodo in ustvarjalnost.
Bistvo problema je še bolj bizarno. Država v maniri propadlega režima želi biti povsod prisotna. Gre se kvazi podjetništvo, kjer vse zablode lepo prenese na davkoplačevalce. Trenutno všečno deli bombončke javnemu sektorju in se spet in spet gre igrice nacionalnega interesa.
Zanimivo bo videti politike, kako propagirajo velike državne projekte: karavanški predor, drugi tir pa še cela vrsta manjših, ki se jih ne omenja. Zakaj bi bilo tokrat drugače kot pri avtocestah, TEŠ 6 ali pa v zdravstvu? Nič takega se ni zgodilo ali spremenilo, kar bi nas lahko navdajalo z optimizmom. Trenutna ekipa predstavlja naravnost idealnega partnerja paradržavi.
Državljani smo lahko upravičeno zaskrbljeni, s kakšno lahkotnostjo država deli, obljublja in manipulira. Žal ne opazi ali pa noče opaziti znamenj krize in ohlajanja v svetu. Davkoplačevalci pa ne opazimo, kako nas oblast v resnici siromaši; če ne verjamete, preprosto seštejte položnice in izračunajte, koliko nas stane brezplačno šolstvo, zdravstvo in vse druge dajatve, ki so v glavnem umotvori kreativnih birokratov.